Petra Lesjak Tušek
Česa vse si novinarji ne damo dopovedati: da v firmah ni demokratičnih ureditev in ne samoupravljanja; da ne sprejemamo mi poslovnih odločitev; da delujemo v težki medijski industriji, ki vsevprek klesti, tudi globalno; da javnost ni tako občutljiva, kot smo mi (saj vse mine, jutri bo nova zgodba); da so sentimentalnosti in čustva le navlaka, naložena v arhivski dokumentaciji (ki tako ali tako nima posebne vrednosti); da se časi drastično spreminjajo, mi pa bi obtičali in (ob)varovali vrednote in norme preteklosti in novinarske profesije, ki to pravzaprav niti ni. Ne razumemo, da nas je obral neizprosen trg in da je stavba, sedež uredništva, le in zgolj ena stavba - Večer pa vseeno ostaja v srcu Maribora. Potem ko so nas že obrali do kosti, je strategija krčenja v medijih edina možna in vseobsegajoča. Čeprav je v resnici povsod nedelujoča, ostaja prevladujoča, četudi se vse bolj odmika od novinarstva. Nis(m)o več le časopis, smo sodobna medijska hiša, pravzaprav niti nismo hiša, ampak smo ljudje v njej.
Česa vse si lastniki in uprava ne dajo dopovedati: da je edino, kar imamo, naša verodostojnost in zaupanje bralcev (pridelovati si jo moramo iz dneva v dan, ni trajna, ni samoumevna in je ob stalnem spodkopavanju v vzporednem svetu družbenih omrežij še bolj izmuzljiva kot kadarkoli prej); da je medij, ki ni firma za štancanje žebljev, preživel zaradi novinarjev in fotoreporterjev, vseh odvečnih zaposlenih, ki so strošek večizmenskega dela (previsok, čeprav v povprečju res bolj primerljiv s proizvodnjo); da smo ravno zaradi sentimentalnosti, odnosa do stvari in ljudi, obstali. Še kako razumemo spremembe v času in prostoru, kakšno celo (so)poganjamo. Oditi h kateremukoli nosilcu politične oblasti v tako občutljivem lokalnem okolju - ni pomembno, ali je ta trenutek župan Saša Arsenovič, župan bi lahko bil kdorkoli drug - je postaviti na kocko težko pridelano integriteto. Zaupanje, ki s(m)o ga ustvarjalci tega časnika gradili leta, lahko izgubimo z eno samo potezo. Vtis nepristranskosti, četudi novinarji še tako sledimo profesionalnim standardom in delujemo povsem neodvisno, je v javnosti porušen. Pretiravamo? Ne verjamem(o).
Ni besed za vse, a hkrati je vse, kar imamo, beseda.
V Odlazkovo lastniško grupacijo (pardon, niti tega ne izrazimo prav: lastnik ni eden, lastnikov je več - in Odlazka sploh ni v lastniški strukturi) smo prileteli potem, ko sta nas "nepremičninarja", prejšnja lastnika Hakl in Todorović, že dodobra ožela. Prodala sta tudi zgradbo, v kateri deluje Večer že dobrih šest desetletij, in (za)služila z medijem, ki zanju ni imel druge perspektive od čim boljšega iztržka od nepremičnega premoženja. (Iz)plen brez primere. Če naj bo žrtev skubljenja popolno pogorišče, naj pa bo - vse je minljivo, na pozabo se je pač mogoče zanesti. Takšno je tudi širše pojmovanje strateškega medijskega lastništva, zlasti na trgu tiskanih medij v Sloveniji: medij je sredstvo za dosego drugih interesov, političnih in kapitalskih, dokler služi, ko se iztroši, ga prodaš, zavržeš, lahko tudi zapreš.
Kaj vse je bilo na Večeru pred tem, je že zdavnaj v arhivu, pa ne v predalu za sentimentalne. Zaprli bi lahko Večer ob obilju lastniških premetavanj in političnih apetitih že zdavnaj, če v njem ne bi bilo novinarjev. Seveda je naše nasprotovanje selitvi krik vpijočih v izpraznjenih hodnikih nekega poslopja sredi Maribora. Seveda nas v sestrskih in bratskih firmah, nanizanih v koncentrirani grupaciji, niso podprli. Pri njih je že vse ukroteno, le v največjem podjetju, ki to kmalu ne bo več, še brcamo. Seveda so tudi privoščljivi komentarji, ljudje, ki v tem trenutku uživajo, taki, ki smo se jim zamerili ali bi ob propadu Večera rekli, končno. Tudi to je realnost - škodoželjnosti nikoli ne bo zmanjkalo.
Žal v negativnih okoliščinah ni mogoče računati na resno medijsko shemo konkretnih državnih podpor tisku, niti najosnovnejši distribuciji časopisov ne. Medtem ko so v vladi oziroma na pristojnih ministrstvih na dolgo in široko preučevali, je vse manj za distribuiranje. Časopisi se krčijo po obsegu in periodiki izdajanja, distribucija ima vedno več omejitev, zlasti ob sobotah, ko bi bralci upravičeno pričakovali dostavo, pa je žal nujno ni.
Še en temeljni nesporazum je treba razčistiti: zaposleni nismo nastopili javno proti lastnemu mediju, ampak zanj! A tudi o tem se ne strinjamo, ker v korporativnih kulturah se praviloma molči, le notranje razčiščuje. Menda se tako varuje ugled. Korporativni molk in usklajeno komuniciranje sta se marsikje zažrla v medijske kolektive, kje zaradi strahu ali pa zgolj zaradi pragmatičnosti. Seveda nam je jasno, da bo lastnik odločil po svoje, uprava pa temu sledi, in da bi korak nazaj razumeli kot poraz, čeprav to v resnici ne bi bil. So pa porazi v medijski industriji bolj ali manj rezervirani za medijske delavce v proizvodnji.
Drži pa, v tem pa nesporazuma ni: lahko povemo in pišemo, kar mislimo. Nekaj celo znamo in kdo to celo ceni. Po bitki za STA in RTV nas je "doma" počakala še ena, morda najtežja in v najtežjem trenutku izčrpanosti od vsega, tudi od napornega dela po poplavah recimo. Vse kaže, da je ne bomo dobili. Vedno pa smo in bomo rekli bobu bob (to je nenazadnje z razlogom del Večerove blagovne znamke), tudi ko je ali bo to bob ob steno. Dom služba seveda ni, čeprav imamo večerovci do Večera odnos kot do doma. In ostati brez doma, četudi predvsem v simbolnem smislu, je izguba. Ni besed za vse, a hkrati je vse, kar imamo, prav beseda. In besedo si jemljemo, kot jo dajemo vsem, v imenu katerih delujemo. Hvaležni smo vsem, ki ste javno zastavili besedo za Večer, in vsem, ki nas kot zvesti bralci podpirate in stojite z nami.
