Tudi gostitelj ni politiziral, še največ je govoril o suši, ki je prizadela otok, in kaj bo prinesla nasadu njegovih oljk. "Vsi, ki jih gostimo, slej ali prej govorite o nezadovoljstvu nad stanjem v državah, iz katerih prihajate. Brez izjeme. Vi, Madžari, Čehi, Avstrijci, Italijani ... Vse je šlo nekam. Da o naši državi niti ne govorim," je dejal v enem od pogovorov. Informacijska podhranjenost in odrezanost otoka sta blagodejni.
Nikjer domače politične patologije. Nikjer ostudne verbalne greznice, ki duši javni prostor in maši socialna omrežja. Nikjer ideološke nesnage in poceni preusmerjanja pozornosti s pomembnih družbenih tem. Ni sledu o nacionalizmih, rasizmih ali bolnih razpravah o na novo odprti begunski problematiki. Nihče od domačinov ne prodaja teorij zarot, ne problematizira cepljenja, za vsakega se najde prijazna beseda, četudi samo o nevihti, ki se je žal spet izognila presušeni zemlji. Govori pa se o skrbi nad klimatskimi spremembami, vse bolj osiromašenem morju in brutalnih posegih novodobnih bogatašev na otoku. O stvareh, o katerih je vredno razpravljati. Kdaj smo nazadnje o klimatskih spremembah, svetovnem problemu številka ena, resno govorili ali strateško razmišljali pri nas (če izvzamemo referendum o vodi)? Valovi so ob tem odplaknili kredarice, rumene jopiče in vso drugo politično in družbeno nesnago, ki se še kar naprej kopiči v domovini.
Vse to obudi spomin na en drug otok, prav tako potisnjen daleč v Jadransko morje, pred desetimi leti. "O politiki ne bom govoril," je bil takrat zelo odločen dr. Joško Božanić, Komižan, ugleden književnik, znanstvenik in pesnik. Nato je vendarle uprl pogled v napis nad mestno čitalnico, kjer je izklesano staro komiško pravilo: "Požrtvovalnost, značaj in delo - edina rešitev domovine." Zgodbo je začel v stari Grčiji, kjer so bili politiki vsi svobodni državljani, ki so skupaj odločali in sodelovali pri vseh pomembnih stvareh za skupnost. "Tisti pa," je nadaljeval, "ki te svoje pravice niso izkoristili, ki jim je bilo mar le za svoje sebične interese, ni pa jim bilo mar za skupnost, so imeli poseben naziv: idioti. In zdaj vidite, v našem času so se stvari obrnile. Tisti, ki skrbijo za obče stvari, ki hočejo pomagati skupnosti, ki so pripravljeni žrtvovati lastni interes za skupnost, so postali idioti. Tisti pa, ki gredo v politiko zaradi lastnih interesov, so postali politiki. Obrnjen je vrstni red vrednot." Znova se je zazrl v pročelje čitalnice. "Tam je najbolj modra politična parola, ki sem jo kdaj prebral. Kaj to sporočilo prinaša? Ni dovolj le delo, ampak tudi žrtev, žrtvovanje sebičnega interesa v korist skupnosti. Ti, ki se žrtvujejo, so ljudje z značajem, ki jih je skupnost nagrajevala. In ti ljudje so se trajno vtisnili v spomin skupnosti," je sklenil svoje sporočilo politikom.
Vtisnili se bodo v spomin, zagotovo. A ne v zlato knjigo zgodovine
V desetletju se je spremenilo veliko. Na slabše. Imate občutek, da se kdo, ki trenutno vlada, želi vtisniti v spomin? Da gre za ljudi z značajem? Ljudi, ki sta jim na prvem mestu solidarnost in skrb za interese skupnosti? Vpisali se bodo, zagotovo. A ne v zlato knjigo zgodovine, ki jo je razgrnil Božanić. Pa po resnico in nauk sploh ni treba tako daleč, vso skrivnost dobrih voditeljev je politikom pred več kot stoletjem na oltar položil Anton Aškerc s Čašo nesmrtnosti: "Čaša tvoja je življenje tvoje. Vlivaj vanjo vsak dan dela dobra, dela slavna za rojake svoje, za rojake in za domovino! Zlega čina pa ne ena kaplja v čašo nikdar ti ne kani toto!" Kakšni naivci so živeli v Komiži, ko so (iz)klesali tisti slogan, in kakšen idiot je po današnjih družbenih standardih pravzaprav bil Aškerc.
In ker smo na pragu šole in novega vala, je, ob zaskrbljenosti zaradi klimatskih sprememb, najbrž na mestu še vprašanje, kako je vladajoča politika v zadnjih mesecih, še posebno pa čez poletje, okrepila šolski in zdravstveni sektor. Sprejela programe in ukrepe, ki so utrdili njuno javno vlogo in pomen. Pa okrepila pomen znanosti, zlasti v boju zoper "strokovnjake" vseh vrst. Okrepila demokracijo. Pa izplačala dolg do STA in se odrekla podrejanju javne radiotelevizije. Prenehala kadrovanje tretjerazredne lige v (para)javnih sistemih. Končala uničevanje policije. Nič od tega se ni zgodilo?
Očitno smo še vedno na Kredarici, kjer so slovenski planinci v zgodovini trmasto kljubovali nemškemu pritisku v naših gorah. Kakšni idioti. Ko bi le vedeli, da je Hitler danes za jopiče in njihove politične sponzorje - car. No, vsaj človek, čigar vrednote so po novem "posebnega javnega pomena".
Obiščite spletno stran brez oglasov.
