Je za četrto vlado Janeza Janše vse pripravljeno, manjkajo le še sklepni koraki? Bodoča koalicija (SDS+NSi/SLS/Fokus+Demokrati z Resnico kot podpornim kolesom) je opravila več testov operativne sposobnosti, morda še zadnji je na hitro vložen predlog zakona o pokopu in spominu žrtev prikritih grobišč. Ta je drugačen, preverja namreč ideološki kurz, kot ga (za)črtuje JJ 4.0. In s tem (do)končno trdnost, zavezanost koalicijske falange. To bo eno zadnjih štetij do 48, v tem razponu je ogrodje nove oblastne formacije. Za interventni zakon, ki so ga bodoči vladajoči poimenovali za razvojnega, obenem pa briše Golobovo dediščino, je glasoval en poslanec manj. V Logarjevih Demokratih še vztraja nekaj dilem in (samo)spraševanj, a vprašanje, če je kaj usodnejšega. Četrta Janševa vlada formalno še ne obstaja, politično že deluje. Dosedanja glasovanja, začenši z ustoličenjem Zorana Stevanovića na čelu državnega zbora, so bila suhe vaje postroja. Fotografije nove oblasti so dovolj ostre, da se lahko z njih razbere bistveno. Retorika je definirana, osrednje teme določene. Kadrovski razrez in vsebina, ki gre v večje podrobnosti, nastajata v tajnosti, za trdno zaprtimi vrati. V kroge, ki se imajo za posvečene in bližnje Janši, Vrtovcu in Logarju, uide manj, kot bi bilo pričakovano v skladu s tukajšnjimi rituali. Se lahko še kaj zalomi? V politiki je vedno vse mogoče, toda ...
Postroj je uspel. Fotografije nove oblasti so dovolj ostre, da se lahko z njih razbere bistveno. Retorika je definirana
Kar je v jeziku avtorjev interventnega zakona - formalno je nastal v trojčku Vrtovec-Logar-Stevanović - razvojno, razbremenjuje ljudi, skrbi za konkurenčnost in osvobaja gospodarstvo, podjetništvo, je za bodočo opozicijo razkroj, udar na socialno državo, neoliberalni manifest za bogate, ki vrta luknjo v javne finance. Med interpretacijama ni skoraj nobenega skupnega jezika. Slovenija se deli po stari osi: trg proti državi, kapital proti socialni varnosti, učinkovitost proti solidarnosti. Trikratni premier ve dvoje: udarne stvari je treba opraviti na začetku, takoj ali čim prej, oblast se mora formirati z jasno diferenciacijo od obstoječega in takojšnjo vpeljavo agende. Istočasno pozna znamenit Bannonov izrek: Flood the zone with shit. O "poplavi območja s sranjem" je govoril dolgoletni Trumpov medijski strateg. Javni prostor je treba napolniti z zgodbami, ki prekrivajo druga drugo, imajo močan čustveni naboj, vmes se naložijo še spini, manipulacije in fake news, pospešujejo polarizacijo in histerizacijo. Kulturnobojne teme, kot je pri nas druga svetovna vojna, so lahko dimna zavesa v razpravi o davkih. Oblast, ki takoj prevzame iniciativo, določa naracijo, fokus, nevtralizira mogoče opozicijske manevre. Šef SDS je štiri leta nazaj Roberta Goloba pričakal z zvrhanim košem zakonov, ki so zamašili parlamentarne tokove, in referendumi.
Za interventno omnibus zakonodajo je tudi že napovedan referendum, to štafeto imajo v rokah sindikati. Ne prvič. Bodo ob strankah odhajajočega levosredinskega trojčka, ki še ni dojel povsem, kaj se jim je zgodilo na marčevskih volitvah, prevzeli opozicijske naloge? Deja vu obdobja 2004-2008? SDS je premagala LDS, ki je začela v opoziciji pokati po šivih. Desnica je tudi tedaj nastopila z napovedjo modernizacije, vitke države, razvojnih reform, med njimi enotno davčno stopnjo. Dušan Semolič in ostali sindikalisti so novembra 2005 v snegu v Ljubljano pripeljali več kot 40 tisoč ljudi, proti ekonomskim in (anti)socialnim reformam. Bil je trenutek, ko je liberalna sredina, razbita po porazu, okope prepustila sindikatom. Ti danes morda niso več tako močni, kot so bili pred 20 leti, a ne gre pozabiti še civilne družbe. Reforme, zastavljene po liniji mladoekonomistov, so počasi zvodenele. Kaže, da bo sindikalno-civilnodružbena fronta prva ustavljala premik družbene strukture v desno. Politična leva sredina je v stagnaciji, zatonu, intelektualno utrujena, kadrovsko izpraznjena in politično brez ideje. Strategija strašenja pred Janšo po petnajstih letih permanentne mobilizacije ni delovala več prepričljivo. Golob ni izgubil, a leva sredina se je skrčila do te mere, da je omogočila vrnitev Janše. Desnica je uspešno obvladala občutek, da država stagnira, da smo v razvojnem leru. Ideologija, kot jo prinašajo tematike komunizma, povojnih pobojev in tako naprej, je dodatek, a bistveno je jezdenje na frustraciji, negotovosti, na občutku, da se v Sloveniji ne da ničesar zgraditi, da mladi odhajajo, da podjetniki bežijo ... Da sistem požira sam sebe. Da je korupcija vsepovsod.
Slovenija v politični obrat vstopa v zelo zahtevnem zgodovinskem trenutku. Pred vrati je še ena, velika geopolitična in gospodarska kriza. Ali pa se je že začela. Vojna z Iranom ne pomeni le še enega konflikta na Bližnjem vzhodu. Pomeni dražjo energijo, nove inflacijske pritiske, negotovost trgov in novo militarizacijo Evrope ter sveta. Prihaja obdobje turbulence, ne stabilnosti. Bomo imeli neoliberalno vlado? Opozicijo, ki bo morda nereflektirano živela v preteklosti? Golob se je zadnje dni izgubil, bo realpolitično sploh prevzel vodenje opozicije? Smo skupnost, ki je globoko, pregloboko razdeljena. Konflikti v družbi in politiki so danes bolj surovi, dvajset let nazaj ni bilo permanentne informacijske vojne, družbenih omrežij, politične brutalizacije in popolnega razpada zaupanja v institucije. Danes je vse manj skupnih prostorov in imenovalcev. Vsaka reforma je razumljena kot ideološka vojna. Vsak referendum kot spopad za obstanek.
Interventni zakon o razvoju je začetek nove politične ere. Ostaja samo še vprašanje, ali bo Slovenija v času prihajajoče krize sposobna prenesti še eno obdobje totalne politične vojne. Ali pa bomo znova gledali državo, ki bo energijo za prihodnost porabila za obračunavanje sama s sabo.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
