Poleti leta 1997 ga je poklical menedžer. Aleš Križan je čakal na nov korak v karieri, po izteku pogodbe z vijoličastimi, kjer je bil kapetan, se je nadejal, da se bo podal v tujino. Na mizi je imel ponudbo iz Belgije. A mu je menedžer povedal, da se zanj zanima nek klub iz Anglije. In se je odpravil s trebuhom in nogometnimi čevlji za kruhom. "Sploh nisem vedel, kam. Pri Mariboru niso želeli dati papirjev, bilo je nekaj izsiljevanja, želeli so denar. Vem, da je potem tja odšel nek kovček. Tisto so bili kavbojski časi,” se je za Sportklub nedavno spomnil dogodkov pred sezono 1997/98. Za Barnsley, ki je bil kljub dolgi zgodovini šele premierno med angleško elito, je odigral 16 tekem. Bil je prvi Slovenec v angleški Premier League (EPL). Križan, ki je pri Mariboru igral za 1500 tedanjih nemških mark na mesec, je zaslužil 10 tisoč mark na teden. Benjamin Šeško, novi član Manchester Uniteda, se je rodil šele šest let po Križanovem oranju ledine na Otoku. Novi član Manchester Uniteda je z naskokom najdražji slovenski nogometaš doslej. Zaslužil bo okoli 180 tisoč evrov na teden, odškodnina, ki jo bo slovita angleška nogometna institucija plačala Red Bullu oziroma Leipzigu, lahko na koncu nanese 85 milijonov evrov. Na Otoku so se od Slovencev med najboljšimi preizkusili, in to z različnim uspehom, še Amir Karić, Milenko Ačimović, Aleksandar Rodić, Robert Koren, Haris Vučkić in Jon Stankovič Gorenc. Medsebojne tekme dveh Slovencev v EPL še ni bilo, Koren je zabil prvi slovenski gol. Golgeter z Radeč je prišel v Mancheter United - klub Bobbyja Charltona, Georgea Besta, Erica Cantonaja, Paula Scholesa, Waynea Rooneyja ..., ki je zašel v globoko krizo po nepozabni eri sira Alexa Fergusona na trenerskem položaju - ravno, da zabija. Da še dvigne slovenske rejtinge, četudi je imel že Koren na Otoku lepo kariero.

Ostalo je zgodovina, Šeško je prihodnost. Za klub z Old Trafforda in slovenski nogomet. Stave so visoke, pričakovanja tudi. In nogomet v Angliji in marsikje drugje ni več nič kavbojski. Je neizprosen posel z morda najbolj globalnim dosegom in pečatom. Ali kot je zapisal David Goldblatt, britanski sociolog in novinar, "najbolj globaliziran in najvidnejši izraz kapitalizma". Tudi njegovi posegi v širšo družbeno strukturo so neizpodbitni. Že dolgo več kot igra. Zneski, ki se tam vrtijo, so prebili meje absurdnega in postali nova normalnost industrije spektakla. Slovenija je nekoč na mednarodne trge vstopala z igralci, ki so povzemali stereotipne predstave o našem fuzbalu, torej z "delavci" na zelenicah, kot sta bila Brane Oblak in Srečko Katanec. Tudi odškodnine, ki so jih v časih Oblaka in Katanca plačevali klubi ob prestopih, so bile svetlobna leta od številk, ki se vrtijo danes. Svojevrstna prelomnica za slovenske razmere je bil odhod "tehničarja" z zvezdniškim pedigrejem Zlatka Zahoviča iz Porta v Atene, ta se po "teži" še vedno drži na lestvici najdražjih transferjev. Z Zahovičem se je nepreklicno končal čas romantike, z njim v reprezentanci in Katancem na klopi je Slovenija doživela tudi nogometno emancipacijo, prehod od simpatičnih "skijašev" v višjo kategorijo nogometa.

A svet se je tudi odtlej naprej vrtel srhljivo hitro, sploh v nogometu. O okusih se naj ne bi debatiralo, a Premier League je verjetno najmočnejša, najzahtevnejša, najbolj tekmovalna, gotovo pa najbogatejša in medijsko najbolj izpostavljena liga na svetu. Istočasno Šeško v marsičem simbolizira moderno dobo nogometa. V njej so igralci, sploh tisti, ki so vključeni v kompleksne finančne operacije, že dolgo več kot športniki, so investicija, produkt v milijardnih mašinerijah "kruha, iger in profita". Vse, kar naredijo, odigrajo, kamorkoli stopijo, je del neskončnega šova, globalne zgodbe, ki jo spremlja, gleda, všečka, komentira množica navijačev, pardon, potrošnikov. In poganja njeno monetizacijo. Klubi, kot je Manchester United, so navkljub svojim težavam, porazom in krizi zadnjih let transnacionalne korporacije, vpete v mehanizme trženja, sponzorskih pogodb, televizijskih pravic in druge digitalne distribucije vsebin. Vse to prinaša izjemen pritisk, zato pri nogometašu ni ključna le fizika, ampak mora biti tudi psihično robusten, pripravljen. V Manchester Unitedu so zadnja leta poniknili številni perspektivni nogometaši, ki so jim prerokovali izjemne kariere. Še dobro, da je Šeško, kot nam je povedal njegov trener v Krškem Gregor Jordan, nogomet vedno igral z nasmehom, igrivo: "Tudi v tekmo je šel vedno nasmejan in samozavesten. Pa če bi igral proti Spodnjemu Dupleku ali Real Madridu."

Slovenski nogomet, ki sploh v klubskem merilu ni konkurenčen v prvih ligah najmočnejših in najbogatejših, ima že solidno tradicijo razvoja in izvoza talenta, a vseeno je Šeškov prestop na Otok spet mejnik. Kajti pot mladeniča od Radeč, od koder se je z vlakom vozil na treninge v Krško, do zvezdnika v domovini nogometa ("It is coming home/Prihaja domov," se Angleži pridušajo pred vsakim velikim reprezentančnim tekmovanjem, ko sanjajo nove naslove) je lahko tudi navdih in napotilo za domače klube, da še resneje vlagajo v razvoj mladih nogometašev in ne nazadnje za celoten nogometni sistem oziroma razvojno piramido pri nas. Če talent postane del urejenega sistema, ki prepozna njegov potencial in z njim ustrezno strokovno dela, ob tem pa se še nekatere "zvezde poklopijo", je možno veliko, tudi vse. Še vstopnica za Teater sanj, kot imenujejo stadion v rdečem delu Manchestra.