(ŠESTI DAN) Kdaj bo konec Janševega pohoda sovraštva?

Več kot leto dni mineva od zgodovinskih volitev, ko je Slovenija v množičnem številu pometla z najbolj nedemokratično vlado v zgodovini države pod okriljem SDS, njen prvak Janez Janša pa kljub spremenjenim okoliščinam ostaja osrednji lik pri narekovanju političnega utripa. Kulturni boj je z neizprosno retoriko pognal do skrajnosti. Medtem ko znova straši z državljansko vojno in vladi Roberta Goloba očita, da je pripravljena polniti jame in rudniške jaške z drugače mislečimi, njegovi podporniki simpatizirajo z idejo o nezakoniti oborožitvi z avtomatskim orožjem. Duh je dokončno ušel iz steklenice, nevarna Janševa igra se približuje vrelišču. Bo kdo ustavil predsednika največje opozicijske stranke pri njegovih neprestanih poskusih netenja sovraštva in razdiranja družbe? Bo kdaj konec nočne more, v katero nas pelje privatizer slovenske osamosvojitve?

Z ostrimi besedami, ki posegajo v žarišče sovražnega govora, je Janša opletal zgolj nekaj dni po tem, ko je Slovenija izvedela za afero, v kateri je SDS v času prejšnje vlade tik pred volitvami zlorabila urad za preprečevanje pranja denarja za obračun s političnimi nasprotniki. Državna institucija, ki jo je vodil izbranec stranke Damjan Žugelj, bi morala v osnovi preganjati korupcijo, a vse kaže, da jo je pomagala ustvarjati. Nezaslišan vdor v bančne račune in zasebno življenje lastnikov, direktorjev, urednikov in novinarjev slovenskih medijev zgolj na podlagi kratke anonimke na srhljiv način prikazuje, kako je pod prejšnjo vlado mimo vseh demokratičnih standardov potekal tihi državni udar. Po trgovini z orožjem, ki očitno nikoli ne bo razjasnjena do konca, in po aferi Patria, ki je pri nas zastarala, severni sosedi pa so zadevo pravnomočno razrešili, se je trikratni predsednik slovenske vlade znova znašel v središču mednarodnega škandala. Najnovejša afera z bančnimi računi sega vse do Beograda in nakazuje na možnost spornih dogovorov med Janšo in srbskim predsednikom Aleksandrom Vučićem, ki veljata za tesna politična zaveznika. Njuna skupna lastnost je, da se v političnem delovanju poslužujeta nedemokratičnih metod, ki so značilne za avtoritarne voditelje.

Medtem ko se je v Sloveniji komaj polegel prah glede pobude nekdanjega predsednika republike Milana Kučana o postavitvi spomenika osamosvojitve, se je Janša v tem tednu razbesnel nad odločitvijo Golobove vlade o ukinitvi nacionalnega dneva spomina na žrtve komunističnega nasilja, ki ga je pred letom dni v ideološkem duhu na silo in brez javne razprave uvedla prejšnja vlada. Za osvežitev spomina velja poudariti, da je zadnja Janševa koalicija to storila tri tedne po gladkem porazu na volitvah, ko ni več imela legitimnosti za vladanje. S tem provokativnim sklepom je razširila prostor za sprevračanje zgodovine s končnim ciljem izenačitve pomena partizanstva in domobranstva, kar skrajna desnica poskuša doseči že vrsto let. V širšem kontekstu gre za podlo politikantsko igro, s katero želi del politične elite zlorabiti enega najbolj morečih dogodkov v zgodovini slovenskega naroda. Pri tem je nadvse ironično, da se ravno SDS neprestano poslužuje demagoškega boja proti komunizmu, saj ravno v tej stranki na izpostavljenih položajih deluje največ posameznikov, ki so nekoč zvesto in ponosno služili nekdanjemu režimu.

Čeprav se je moral Janša pred letom dni posloviti z oblasti, njegov pohod sovraštva medtem še vedno propagira največji javni medijski servis v državi. RTV Slovenija na vse načine pomaga širiti agendo SDS, ki je velika večina državljanov nikakor ne prebavlja. To se poleg rezultatov na volitvah kaže tudi v strmoglavljenju gledanosti javne televizije, ki si zaradi načrtnega političnega prevzema najverjetneje nikdar ne bo v celoti opomogla. Kljub temu da je sodna veja oblasti dokončno ugotovila, da je Andrej Grah Whatmough na položaj generalnega direktorja prišel nezakonito, politično nastavljen kader brez kančka sramu ostaja na položajih in v slogu SDS ponavlja zablode o ogroženosti pravne države. Ker gre za ljudi brez integritete, bodo zavajali in povzročali škodo vse do odhoda iz Kolodvorske. Pot do izhodnih vrat jim lahko pokažejo le ustavni sodniki, ki imajo pri vprašanju osvoboditve RTV Slovenija v rokah škarje in platno. Njihova pomembna odločitev se v naelektrenem ozračju nezadržno približuje.