Prav v času, ko je mariborski mestni svet (za zdaj) preložil tehtanje, ali literatu Stanku Majcnu postaviti spomenik, je 150 kilometrov južneje, v hrvaškem Karlovcu, bila podobna debata. Odločali in odločili so, da se Koranski most preimenuje v Most specialne enote policije Grom. Lahko bi zamahnili z roko, pač še eno poimenovanje trgov in ulic po enotah iz hrvaške domovinske vojne. A dejanje je bilo perverzno, da bolj ne bi moglo biti. Prav na tem (preimenovanem) mostu je pripadnik Gromov Mihajlo Hrastov pred natanko 30 leti hladnokrvno ubil 13 neoboroženih vojnih ujetnikov. Po številnih pravnih in političnih peripetijah je bil naposled obsojen kot vojni zločinec. In temu "heroju, a ne zločincu" so ob preimenovanju mostu pod njim odkrili mural. Ob "odkritju" murala je predsednik veteranskega Združenja specialne policije Grom Karlovac Josip Slačanin med drugim dejal, da je "Hrastov z dečki specialci tukaj naredil veliko stvar".
Čeprav sodelovanje Majcna v kvizlinškem režimu nikakor ni primerljivo z zločinom, ki se je zgodil na Koranskem mostu, obe zgodbi odpirata pomembni in izzivalni vprašanji, kako ločiti celovit pogled na osebo (ali vojno enoto) in kako ga, seveda, posledično združiti. Specialna enota policije Grom je dala svoj pozitivni prispevek pri obrambi domovine - fantje so zgrabili za orožje v najtežjih trenutkih domovine in na oltar domovine položili tudi svoje življenje. Toda kako to pozitivno podobo - če o pozitiv(n)i sploh lahko govorimo, ker vojska v vojni pač ubija - ločiti od gnusnega vojnega zločina, ki ga je zagrešil njen pripadnik, in kako doumeti, da ob 30-letnici zločina preimenujejo most in častijo zločinca? Kako rešiti to zagato? Rešitev je v resnici precej enostavna in mestni svet, ki ima vsaj minimum dostojanstva, bi moral poseči po njej: mosta ne bi smeli preimenovati in preprečiti bi morali postavitev murala pod njim. Enoto pa, z vso njeno vlogo, ki je pripomogla k obrambi Karlovca, vpisati v vojaško, vojno, mestno in državno zgodovino. Z dodatkom, da je njeno pot na nedopusten in necivilizacijski način omadeževal njen pripadnik.
Kako naj župan in svetniki (politično) ovrednotijo, ločijo, združijo, prečesajo, presodijo in stehtajo Majcnovo vlogo?
Kako zdaj rešiti godljo - tako zelo drugačno od karlovške, a ko gre za politične odločitve, spet podobno -, v kateri se je znašel mariborski mestni svet? Kako naj župan in svetniki ovrednotijo, ločijo, združijo, prečesajo, presodijo in stehtajo Majcnovo vlogo? Bi pomagal recept, ki bi ga lahko ubrali karlovški mestni svetniki, pa ga niso? Da bi torej mesto in z njim država Majcna vrnila v literarno zgodovino, na mesto, ki si ga zasluži, ob strani pa pustila postavljanje spomenika. Ker njihova odločitev bo, če bodo šli korak naprej, tako ali drugače - politična. In prav pri politiki se praviloma vedno zalomi ali spotakne. Če je Majcnovo ustvarjanje doslej že strokovno ovrednotila literarna zgodovina in ga potisnila proti vrhu slovenske književnosti, pa hudo manjka zgodovinska ocena njegove vloge.
Zgodovinska literatura sicer pozna kar nekaj dobrih poskusov - ne enoznačnih - razlag njegovega medvojnega delovanja, tudi snovanja nove slovenske ustave in tudi pomoči žrtvam nasilja, ter poskuša pojasniti, kaj je počel kot formalni namestnik Leona Rupnika. Govori tudi o tem, da povojna oblast do Majcna ni imela skoraj nobenih zadržkov. Vse to kar kliče po tem, da se Majcnova politična in zgodovinska vloga naposled ovrednoti, popiše, pojasni in predvsem - razišče. Poenostavljene in zgrešene razlage, da je pač opravljal svojo službo, kot na primer zdravniki v času okupacije, pač ne morejo vzdržati. Uradno je bil drugi človek kvizlinškega režima in to ga, vsaj po formalnih kvalifikacijah, uvršča v kategorijo upravne kolaboracije. Ni se umaknil in tudi ne vemo, zakaj je do konca vztrajal v marionetni oblasti. Tudi to, da je njegovo upokojitev brez zadržkov in sankcij podpisal Boris Kidrič - tisti politik, na katerega trgu v Mariboru naj bi stal Majcnov spomenik - še dodatno kliče po razjasnitvi vseh zgodovinskih okoliščin.
Nenazadnje imamo z zgodovinskimi temami v modernem času v Mariboru velike težave. V Stalagu v Melju mimo stroke na novo in enostransko pišejo zgodovino tega koncentracijskega taborišča, težave imamo, ko se nam napove proustaški pevec Thompson, zdaj o Majcnu razpravljajo in odločajo ljudje na političnih funkcijah. Kar se nikoli ne konča dobro. Mariborski mestni svetniki so z županom na čelu tako pred nehvaležno nalogo - ali brez temeljev za odločanje dopustiti, da se začnejo postavljati temelji spomenika, ali pa počakati na temeljito zgodovinsko analizo lika in dela te vsekakor kontroverzne, literarno in politično več kot zanimive in premalo poznane osebnosti.
Koranski most, denimo, je dobro opozorilo, da je bolje počakati, da pod njim preteče še nekaj vode.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
