Hrvaška je desetletja popuščala tistim, ki so opravičevali ustaštvo, in popuščala je zgodovinskim revizionistom. V devetdesetih je bilo zrušenih nekaj tisoč spomenikov, ki so slavili partizane in antifašistično borbo. Zamenjana so imena tisoče ulic, nekatere so poimenovali po ustaških funkcionarjih. Nekatere bojne enote ekstremnih desnih strank, poimenovane po ustaških poveljnikih, so se pozdravljale z ustaškim "Za dom spremni". Franjo Tuđman, ki je bil partizan in komunist, pa nato disident, nikoli pa ni njegova ljubezen do Tita ugasnila, je nekatere od teh pojavov poskušal zadušiti. Največji del pa je bil toleriran, a to se je delalo na pol, tiho, tako da revizionistom nikoli ni bilo popolnoma jasno, ali imajo zeleno luč za svoje početje ali ne.
Obstali so - in takšni so zgodovinarji, politiki, novinarji, resda več ali manj na obrobju družbe, a vendar v njenem središču. Sčasoma jih je bilo vedno več, hodili so v korak s katoliško cerkvijo, eno od glavnih ustanov, ki je podpirala zgodovinski revizionizem. Mnogi politiki z desne so se pritoževali, da na Hrvaškem ni desnih časnikov, desnih medijev, ker so vse, kar ni bilo ekstremno, razumeli kot ne dovolj domoljubno, jugonostalgično, udbaško, nehrvaško. Hrvaška televizija, ki se je desetletje po izhodu iz Jugoslavije prvič opogumila in prikazala filme o drugi svetovni vojni, je cikel poimenovala "antifašističen", ker poimenovati ga "partizanski", kot se je zmerom imenovalo te filme, bi bilo preveč moteče, bilo bi preveč "jugoslovansko" in torej ne dovolj hrvaško.
V času, ko je Hrvaška vstopala v Evropsko unijo, so bile stvari, povezane z zgodovinskim revizionizmom, kot na vseh drugih področjih, (naj)boljše. Ivo Sanader in Jadranka Kosor sta bila razmeroma jasna, da se ne morejo postavljati spomeniki ustaškim bojevnikom, da v Jasenovcu in Brezovici, krajih največjega trpljenja in genocida v NDH in v gozdu nedaleč od Siska, kjer je bil leta 1941 ustanovljen prvi partizanski odred, morajo govoriti le vodilni politiki, kot sta ona. To ni bilo stanje, kot bi moralo biti, a v družbi ni prevladal odnos, ki bi močno odstopal od evropskih vrednot. Kljub temu pa je kapilarno, bolj ali manj vidno, a stalno in trajno, trajala rehabilitacija ustaštva. V primerjavi s tem, kar smo dobili kasneje, so to bili vendarle srečni časi.
Desničarji so vedno pogumni le verbalno in v množici, nimajo pa moči in poguma priznati, za kaj se v resnici zavzemajo
Slogan Za dom spremni je postal praktično povsem sprejemljiv
Takšna Hrvaška je, seveda, največji sovražnik sama sebi, ker država, ki je permisivna do zgodovinskega revizionizma, ne bo imela nobenega prijatelja na svojih mejah
