(REPORTAŽA) Nogomet, Marina Abramović in vino: Slovenski vinarji v Toskani spisali novo pravljico in si pokorili Evropo

Dvanajst ur na avtobusu, polnem vinarjev in njihovih podpornikov, je posebna vrsta ekstremnega športa. Toda ko se štirideset duš z vseh koncev Slovenije odpravi v Toskano z enim samim ciljem - ubraniti čast slovenskega vinarstva in domov prinesti lovoriko ter lepe spomine -, se skrbi in utrujenost hitro izgubijo v smehu, pesmi in zvoku trkanja s kozarci. Vinska reprezentanca Slovenije ni le (nogometna) ekipa. Je potujoča ambasada slovenskega duha, ki je v osrčju Italije še enkrat več dokazala, da je v vinu resnica, v nogometu pa - vsaj za nas - zmaga.

Pot proti Cecini, slikovitemu obmorskemu mestecu blizu znamenitega Bolgherija, se je začela kot popotovanje za filmske trakove. Startali smo v Mariboru, kjer ni manjkalo dobre volje, se ustavili v Slovenski Bistrici, kjer smo dobili prve okrepitve in bili deležni prave zakuske, nato pa smo člane vinske reprezentance Slovenije pobrali še v Šempetru, Ljubljani in Novi Gorici. Nekje na pol poti do Toskane, na enem izmed neštetih italijanskih avtocestnih počivališč, ko je sonce že vzšlo, je slovenska odprava pretegnila noge po krepki malici. In ker nogometašu žoga nikoli ne da miru, se je na asfaltu vnela spontana igra ševe ali, če želite, pepčka. Energija, smeh in slovenska sproščenost, podkrepljena z minulo degustacijo na avtobusu, so bili tako nalezljivi, da je do reprezentantov pristopil naključni turist in jih, morda prepričan, da gre za zvezdnike lige prvakov, prosil za selfie. Ni se motil - pred njim so stali štirikratni in bodoči evropski prvaki.

Ko je avtobus po polovici dneva končno prispel v Paradu EcoVillage & Resort ob zahodni italijanski obali, smo Slovenci takoj opozorili nase. Bili smo spoštljivi do drugih gostov, a neopazni nismo bili. Med krošnjami idiličnega kampa so zaplapolale slovenske zastave, v mobilnih hiškah se je kovala taktika za prve tekme, zazvenela je slovenska pesem, tudi na bližnji peščeni obali, kjer se je rajalo v družbi kolegov iz Francije. To je tisto, kar prvenstvo Vino Euro, kjer se družijo ljubitelji vina in nogometa iz desetih različnih držav, v resnici je - ni le boj za žogo, je praznik povezovanja. Je trenutek, ko si Avstrijec, Portugalec, Romun, Švicar, Čeh, Madžar in včasih tudi Nemec po ostrem startu na igrišču sežejo v roke in zvečer zamenjajo drese ter buteljke svojih najboljših etiket.

Med znojem na igrišču in umetninami v kleti

Toda Slovenci v Toskano nismo prišli le zato, da bi pokušali vina, se rekreirali in brcali žogo. Petek, dan pred velikim finalom, je bil tradicionalno namenjen izobraževanju. Če želiš biti najboljši, se moraš učiti od najboljših. Odprava je obiskala kultno klet Ornellaia v Bolgheriju, kjer se piše svetovna vinska zgodovina. Tam so debatirali o perečih izzivih podnebnih sprememb, ki ne prizanašajo nobenemu vinogradniku; ne tistemu v Toskani, ne v Nemčiji in ne pri nas doma. Govorilo se je tudi o škodljivcih, ki delajo preglavice lastnikom dragih steklenic s plutovinastimi zamaški. Če ima klet nesrečo, je lahko ob milijone evrov, smo slišali ...

Kdor je prisluhnil izobraževanju, je bil nagrajen s pokušino pregrešno dragega vina Ornellaie. Požirek iz steklenice, ki dosega vrednost v več stotinah evrov, je hitro utišal debato tudi med najbolj zgovornimi Štajerci in Brici. In ko je predstavnik glamurozne kleti, ki je sicer zaprta za javnost, razlagal zgodbo o uspehu, smo lahko občudovali impresivne šestlitrske magnume, ki jih vsako leto z umetninami opremljajo največja imena svetovne umetnosti - letos celo slovita Marina Abramović. Pogled na neskončne toskanske vinograde in skrbno negovano vinsko krajino je bil močan opomnik: kako lepa je zemlja, ki nam daje vino, in kako krvavo pomembno je, da to spoštovanje do terroirja prenašamo tudi v naše, slovenske vinograde. In ves čas je bilo v mislih Slovencev to, da je treba nase opozoriti tudi na igrišču, ne le s kozarcem v roki!

Ko Štajerec, Bric in Dolenjec dihajo kot eno

Potem pa je prišla sobota. Finale. Mimogrede - Slovenci smo do finala v dveh dneh in po štirih tekmah po 60 minut v skupini B premagali Švicarje, Avstrijce in večne rivale Nemce, remizirali pa z gostitelji naslednjega prvenstva Madžari, ki so slavili na prejšnjem turnirju na Portugalskem.

V finalu pa sta si nasproti stali okrepljena domača Italija in Slovenija. Ekipa, v kateri ni prostora za regijske delitve, čeprav so te morda prisotne v vsakdanji debati o vinu v domovini. Fantje s Štajerske, iz Pomurja, Dolenjske, Bele krajine in Primorske smo v Toskani dihali kot eno. Posebej pa na igrišču.

Italijani so bili trd oreh, imeli so tudi sodniško pomoč, a Slovenija je imela nekaj, česar se ne da kupiti - imela je podporo velike večine prisotnih in značilen ekipni duh. V finalu so za Slovenijo navijale prav vse ostale reprezentance. No, z izjemo Nemcev, seveda, ki do Slovencev zaradi preteklih borb še vedno gojijo zamero. Zakaj? Slovenija je leta 2016 v Mainzu pred 8000 gledalci Nemce premagala z golom v zadnjih sekundah tekme.

Toda na splošno slovenska vinska reprezentanca med evropskimi kolegi uživa izjemen ugled; znani smo kot tisti, ki igrajo najlepši, čvrst in napadalen nogomet in se znamo po tekmi najbolj srčno poveseliti ter stisniti roko nasprotnikom. Na tribuni se je slovenskim navijačem pridružilo celo Društvo vinogradnikov Šmartno ob Paki z nekdanjim selektorjem Bojanom Prašnikarjem, ki so se tam ustavili med svojo strokovno ekskurzijo.

Tekma je bila prava srhljivka. Po rednem delu in golu Gorazda Šunka, ki je reprezentanco celo peljal na prvenstvo kot šofer, je na semaforju pisalo 1:1. Sledile so enajstmetrovke. Živci so bili napeti, drama se je vlekla vse do šeste serije, ko so Italijani klonili in streljali čez gol, Slovenci pa zdrveli v objem nepopisnemu slavju. Peti evropski naslov v osmi izvedbi Vino Eura je bil slovenski.

Da uspeh še kako veliko pomeni vsem vpletenim, je s hudomušnim nasmeškom potrdil tudi upokojeni nogometni velemojster Rok Kronaveter, ki je kot gostujoči igralec (vsaka reprezentanca lahko ima v svojih vrstah enega nekdanjega profesionalnega nogometaša, ki je starejši od 35 let, op.p.) ponosno nosil dres vinarjev. "Končno sem osvojil mednarodno lovoriko!" se je po tekmi pošalil nekdanji reprezentant Slovenije in dodal, da močno upa na vpoklic tudi čez dve leti, ko bo prvenstvo na Madžarskem. Selektor Robi Fišer bi ga še kako potreboval, saj je v pomlajeno ekipo slovenskih vinarjev vnesel prepotrebno mirnost, kvaliteto in samozavest.

Himna pred Najstarejšo trto in sanje o mundialu

Pravljica se je nekaj dni kasneje, ko so vinogradniki po uspehu že opravili prva (zamujena) dela v vinogradu, nadaljevala tam, kjer trta domuje najdlje na svetu - pred Hišo Najstarejše trte v Mariboru. Himna evropskih prvakov je odzvanjala ob Dravi. "Vino v krvi, trta v duši, mi Slovenci smo najboljši," so se ponavljali verzi, preden so slovenski vinarji trikrat zapored zavpili: "Na zdravje! Na zdravje! Na zdravje!"

"V Toskani smo osvojili pokal, doma pa smo spoznali, koliko ljudem ta uspeh pomeni. To je najlepša nagrada," je pred najstarejšo trto na svetu dejal Danilo Steyer, predsednik Vinske reprezentance Slovenije. Ekipa je bila ob prihodu v domovino deležna več presenečenj - v Slovenski Bistrici so zagorele bakle, na Kogu so družino Prapotnik zalili gasilci, v Šmartnem ob Paki so domačini presenetili kapetana Anžeta Podgorška ... Predsednik Steyer je po finalu dejal to, kar je bistveno: "Slovenija je spet evropski prvak! Zdaj pa se vidimo v naših kleteh, da temu velikemu uspehu nazdravimo, kot se spodobi."

In kako naprej? V zakulisju se že kuje ideja o prvem svetovnem prvenstvu vinskih reprezentanc, kjer bi se Evropejci udarili z Južnoameričani. Čeprav so nekateri predlagali, da bi se mundial zgodil že letos novembra, so Slovenci hitro potegnili ročno zavoro. "Novembra smo v kleteh, takrat se rojeva novo vino, največ dela imamo s prodajo," je dejal Steyer in napovedal, da bo predlagal tekmo med evropskimi prvaki in najboljšo reprezentanco Južne Amerike v letu 2027.

Do naslednjega tekmovanja Vino Euro 2028 pa velja, da imajo slovenska vina prav poseben, zmagovalen okus. Okus po Toskani, prijateljstvu, borbenosti in peti zlati evropski zvezdici.