zadnje objavljene

pogledi

več
Tej Gonza, direktor Inštituta za ekonomsko demokracijo in mladi raziskovalec Univerze v Ljubljani

mnenje

več

V SOBOTO

Razmislek Vida Kmetiča: Je kaj trden most?

Vid Kmetič
12.11.2022
Do knjižnice priljubljenih vsebin, ki si jih izberete s klikom na ♥ v članku, lahko dostopajo samo naročniki paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Glasovno poslušanje novic omogočamo samo naročnikom paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Poslušaj
Fredy Koschitz, Mariborski most v popravilu, okrog 1942, olje na platnu, zbirka UGM
UGM

Načrtovati in postaviti most so sanje vsakega arhitekta, inženirja ali gradbenika, biti graditelj mostov je nekaj, kar si želi vsak vladar, predsednik ali župan, saj so mostovi nekaj posebnega, skoraj večnega, nekaj simbolnega, in ne rečemo zaman, da je kdo za seboj porušil vse mostove, ne pa uničil cest ali železniških tirov.

Mostovi spreminjajo mesta in vedute marsikatere svetovne metropole si ne znamo več predstavljati brez tamkajšnjega mostu. Newyorški Brooklyn Bridge, Harbour Bridge v Sydneyu, londonski Tower Bridge, Golden Gate v San Franciscu, Ponte Vecchio v Firencah … ljubljansko Tromostovje. Mostovi so dali celo imena krajem, kjer stojijo. Bruck an der Mur, Most na Soči, Innsbruck, Zidni Most, Mostar …

Poleg izgleda mest spreminjajo mostovi tudi življenja ljudi – običajno na bolje, a ne vedno, saj nepovratno zarežejo v življenjska okolja in življenja sama, zato izbrati kam, kdaj in kako postaviti novi most, zahteva še prav posebej globok in preudaren razmislek.

•••

Nič drugače ni v Mariboru, mestu ob Dravi, kot mu tudi rečemo. Železniški most mu je skupaj z železnico odprl okno v svet, naenkrat se oddaljeni kraji niso zdeli več tako daleč, po drugi strani pa je svet tam zunaj prišel oziroma se pripeljal tudi k nam. Studenška brv je povezala predvsem prebivalce Železničarke kolonije, delavce Centralnih delavnic Južne železnice in njihove družine z mestom, Glavni most pa je nadomestil tistega, ki je stoletja povezoval Magdalensko predmestje z mestom, državna cesta, ki je potekala čezenj, pa Dunaj s Trstom. Vse tri mostove je 7. aprila leta 1941 umikajoča se kraljeva vojska porušila, da bi s tem upočasnila napredovanje sil Wehrmachta, a tiste eksplozije so bile predvsem grozljivo sporočilo prebivalkam in prebivalcem. Ko se dan po pričetku vojne iz mesta umakne vojska, ki naj bi ga branila, za sabo pa (ne samo simbolno) poruši vse mostove, se zagotovo pričnete zavedati, da prihodnost ne bo svetla. In zares ni bila.

Gradnja tako imenovane "čevapčič brvi"
Andrej Petelinšek

Gradnja današnjega Glavnega mostu je poleg življenj prebivalstva nepovratno spremenila tudi izgled mesta – Glavnega trga še prav posebej. Takrat naj bi bile za postavitev mostu v "igri" štiri lokacije, a bojda tiste najbolj primerne niso izbrali zavoljo Narodnega doma, stavbe, ki je v takratnem Marburgu predstavljala steber slovenske kulture, in postaviti nov, Državni, Franza Jožefa most, v bližini te impozantne zgradbe, se je najbrž takratnim mestnim in državnim oblastem zdelo nekaj nezaslišanega. Zato so ga sklenili zgraditi v bližini prejšnjega – oba sta približno desetletje celo sobivala - pa čeprav so morali podreti številne hiše na vzhodnem delu Glavnega trga ter ga urediti na novo. In zdi se, da si vse od takrat ta "vzhod" nikakor ni opomogel, zaživel in si pridobil polnopravnega statusa sestavnega dela Glavnega trga. Ostaja neki "grdi raček", ki ga le občasno doletijo manjši kozmetični popravki, kakšna zaplata trave ali asfalta, korita z rožami, klopi na avtobusni postaji ali parkirišče za kolesa – nič drugače ni bilo niti ob nedavni prenovi (dela) Glavnega trga in Koroške ceste.

Še bolj kot pred dobrim stoletjem Glavni most, pa je v nek drugi predel mesta zasekal Koroški most. Ta je nekdanje mirne Studence za zmeraj presekal na dvoje in sam se, kot napol Prundorfčan, večkrat ustavim malo dlje od transformatorja in se čez globok asfaltni kanjon grenko zazrem proti Sokolski ulici. Ulici, v kateri sem v "hotelu babica in dedek" preživljal svoje otroštvo. Ta hiša je zdaj druga na desni strani, čeprav nosi hišno številko 18, in le s težavo pa se poskušam spomniti, kje je bila trgovina, kjer so imeli v steklenih kozarcih žele bombone, kje je stal znameniti Sokolski dom, kje avtobusna postaja avtobusa številka 4, kje gostilna Zadruga, kje so bile zapornice in "čez štreko" kiosk s sladoledarjem ter zraven trafika, v kateri sem si kupoval stripe. Vse to in še marsikaj drugega je za vedno izginilo z mostom in delom zahodne obvoznice, ki je še vedno nismo dobili v celoti, nekoč ponosni Studenci, Prundorf, pa so le še svoja nekdanja senca iz dveh ločenih polovic.

V Mariboru iti čez most, se je meni kot mulcu zdelo vedno nekaj posebnega. Ker smo stanovali na desnem bregu, v Goriški ulici, smo vedno rekli, da gremo v mesto. Včasih peš, včasih pa z avtobusom - in most je vedno predstavljal neko nevidno mejo, vrata v mesto. Tudi zdaj, ko živim na Taboru, še zmeraj rečem, da grem v mesto - in Glavni most prečim najmanj dvakrat dnevno.

Če hodi človek vsak dan po isti poti in ob približno istem času, potem srečuje tudi več ali manj iste ljudi. Celo avtomobile in avtobuse, po polžje premikajoče v jutranji gneči, se mi zdi, da vidim vsako jutro iste. In v njih ljudi, še napol v spancu, priklopljene na rutino jutranjega vsakdana in zatopljene v svoje misli. Neca je nekoč pela, da vsi ljudje hitijo z obrazi, obrnjenimi v tla, ter da nihče nikogar ne pozna - in od takrat se ni kaj dosti spremenilo; le tla so zamenjali bleščeči ekrani, ki jih držimo v rokah in so postali del nas. Kljub vsemu pa imam občutek, da vsako jutro na mostu srečujem stare znance, in zdi se mi, da bi se z nekaterimi pravzaprav že moral začeti pozdravljati. Tako pa se včasih le spogledamo, nerodno nasmehnemo in gremo dalje.

•••

Zadnje čase pa z Glavnega mostu bolj gledamo dol proti reki, čez ograjo na zahodni strani, kjer gradijo novega - in ne morem se iznebiti občutka, da se nam je ta most kar nekako "zgodil", da še vedno nismo dojeli, da ni vse skupaj neka (za marsikoga neslana) šala. Pred štirimi leti se je pričelo govoriti o gradnji "ne vem koliko" mostov - in takrat smo tako po mariborsko zabavljali, češ, "Ljubljana ima Tromostoje, mi pa bomo dobili Stomostovje". Potem so govorice o mostu postale glasnejše, nekega dne so se na lokaciji pojavili tudi podvodni arheologi in pregledali dno, kmalu je padla prva vrba, okoli bodočega gradbišča so postavili ograjo. Medtem so ob Vodnem stolpu že sestavljali velik ponton, na obeh bregovih pa vlili prve kubike betona bodočih temeljev. Potem so ponton privlekli na drugo stran Glavnega mostu in spomnil sem se na tiste stare parnike z Mississippija, o katerih je pisal Mark Twain - in ne bi se začudil, če bi lepega dne nekje pri Benetkah zagledal Toma Sawyerja in Huckleberryja Finna, kako lovita ribe in kadita pipi iz koruznih storžev.

Na pontonu so kmalu pričeli vrtati v rečno dno, kup zemlje na deponiji pri Vodnem stolpu se je večal, nato se je pojavila "žirafa", ki je vlila nove kubike betona … sam pa še dan današnji nisem vsega skupaj povsem ponotranjil in predvsem dojel.

Čeprav mostovi, kot sem zapisal uvodoma, običajno povezujejo, pa ta naš bodoči tudi razdvaja. Mnenja o tem, ali je potreben ali ne in zakaj prav zdaj, ga spremljajo že od začetka - in ga bodo še dolgo po koncu gradnje. Seveda pa to za Maribor ni nič nenavadnega, tisto dobro znano mariborsko "šimfanje" je del mestne duše in je samo dokaz, da nam je za mesto mar in nam ni niti približno vseeno, kaj se z njim dogaja – le zbudimo se bolj poredko, da to pokažemo.

Leta 1962 smo v Mariboru dobili prvi semafor - pred Meljskim mostom. Tega mostu, ki bi bil bolj nujen kot nova brv ob Glavnem mostu, danes več ni.
Dragiša Modrinjak/arhiv Večera

A novi (bodoči) most prebivalce tudi združuje. Predvsem moški živelj. Ob vsakem novem dodanem gradbenem elementu se namreč ob ograji Glavnega mostu zberejo možakarji, ki vse skupaj budno spremljajo, komentirajo, modrujejo ter vse skupaj delijo s popolnimi neznanci, ki visijo čez ograjo poleg njih - in ni vrag, da se zavoljo tega, še ne zgrajenega, mostu ni spletlo že kakšno novo in kot most trdno prijateljstvo.

Kakorkoli, tudi nanj se bomo slej ko prej Mariborčani navadili – kot smo se se do zdaj že na marsikaj. In eno je zagotovo. Drava bo pod njim tekla v isto smer tudi dolgo po tem, ko vseh nas, nergačev in nakladačev, vizionarjev in vladarjev, občanov in županov, že dolgo več ne bo, mesto in svet pa bodo vodili - kot bi rekel Đorđe Balašević - "neki novi klinci".

Želite dostop do Večerovih digitalnih vsebin?
Izberite digitalni paket po vaših željah in si zagotovite dostop do spletnih vsebin na vecer.com že za 1,49 €
Želim dostop

povezani prispevki

Sposojene vsebine

Več vsebin iz spleta

Spletni portali družbe Večer mediji d.o.o. (vecer.com in podstrani) uporabljajo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Ali soglašate z namestitvijo piškotkov na omenjenih straneh?