Prihodnost turizma: So vavčerji rešitev?

Vlada ocenjuje, da je to vse, kar v danem trenutku lahko naredi, in da naj sedaj svoje naredijo še gospodarstvo in potrošniki (turisti). Gospodarstvo, na drugi strani, upravičeno ocenjuje, da vavčerji niso dovolj. Vsekakor je pričakovano, da bo vlada kot igralec na enem polu imela drugačna stališča kot gospodarstvo, ki je igralec na nasprotnem polu. Kar je seveda narobe še posebno za gospodarsko panogo, ki ustvari dobrih 12 odstotkov BDP in okoli 40 odstotkov izvoza storitev; ukrepi bi se morali sprejemati soglasno, vsekakor pa z upoštevanjem zmožnosti obeh polov.
Osnovna logika vavčerjev je, da se domačemu potrošniku namenijo dodatna finančna sredstva, ki jih lahko namensko in v predvidenem roku porabi zgolj za določen sektor (v tem primeru turizem). Ob tem pa "izbrani" gospodarski sektor ohrani v aktivnem delovanju. Takšni pristopi - kot orodje spodbujanja domače potrošnje - niso novi in smo jih v svetu nazadnje videli v času nedavne finančne krize. V tem tednu smo slišali več predlogov glede višine in upravičencev vavčerjev, a končna verzija je 50 evrov za mladoletne državljane in 200 evrov za polnoletne.
Ocena vladne ekipe je, da bo to ustvarilo okoli 5 milijonov dodatnih prenočitev. Ocenimo lahko tudi, seveda čez palec, da če bo vsak upravičenec k vavčerju dodal še okoli 50 odstotkov vrednosti iz lastnih prihrankov, bo to pomenilo dobre pol milijarde evrov prilivov. Če k vavčerju potrošniki dodamo 100 odstotkov vrednosti vavčerja, pa turizmu prispevamo slabih 800 milijonov prilivov; oboje ob predpostavki, da se unovčijo vsi vavčerji.
V vseh primerih torej bistveno pod 2,7 milijarde evrov in 16 milijonov prenočitev, kar smo dosegli pred pandemijo covida-19. Torej je jasno, da ukrep ne more rešiti slovenskega turizma, a je vsekakor pozitiven. V vsakem primeru je uspešnost vavčerjev zelo odvisna od nas, potrošnikov. Vlada s turističnimi vavčerji predaja del odgovornosti za preživetje slovenskega turizma na prebivalce in računa na kolektivno odgovornost naroda. Vsekakor pa je treba razmisliti tudi o ukrepih, ki bodo takoj pomagali premostiti likvidnostne težave podjetij v turistični panogi, saj so te posledica sistemskega onemogočanja njihovega poslovanja v zadnjih treh mesecih.
Res je, da so bila podjetja prisiljena zaustaviti svoje delovanje zaradi ukrepov doma in na globalni ravni, a če pandemije ne bi bilo, bi turizem gotovo ponovno ustvaril presežke. Turizem je izjemno pomembna gospodarska panoga, ki ima svoje izzive tudi v Sloveniji, a mačehovski odnos do te panoge ni ustrezen. Turizem je gospodarska panoga, ki najbolj enostavno ustvarja izvoz tistih virov, dobrin, storitev, materiala, ki jih je država praviloma dobila od narave ali naših prednikov. Turizem ohranja in promovira slovensko kulturo in naravo in s tem prispeva k umeščanju Slovenije v mednarodni prostor, praviloma je pri tem bolj uspešen kot druge gospodarske panoge ali politika.
Obravnavati turizem po logiki "pustimo, naj si pomagajo sami" bo državo na srednji rok stalo bistveno več, kot bi morala nameniti danes. Krediti in poroštva za kredite visoko zadolženemu slovenskemu turizmu ne bodo in ne morejo pomagati.

Veliko vprašanj

Pri vavčerjih mora vlada razmišljati tudi ukrepih, s katerimi bo zagotovila enakomerno distribucijo vavčerjev (potrošnikov) po celotni Sloveniji, saj bomo sicer lahko priča ustvarjanju presežkov prilivov na enem koncu Slovenije in popolni nuli na drugem koncu Slovenije; slednje bo država morala reševati dodatno. Vladi oziroma strokovnemu svetu za turizem smo predlagali, da poleg vavčerjev uvede kvote po makroturističnih regijah in tako uravnoteži potrošnjo po celotni Sloveniji; potrošnika usmerja k rabi vavčerjev po logiki uravnoteženosti med vsemi destinacijami. Zdi se, da temu predlogu niso ugodili oziroma o njem niso razpravljali, kar je narobe, ker bo vlada morala dodatno reševati predvsem turistična podjetja v večjih mestih, na Krasu, delu alpske makroregije in še kje, če koriščenje vavčerjev v celoti prepusti trgu. Vavčer ob ustreznem mehanizmu obvladovanja geografske razpršenosti (uvedba kvot po posamezni makroregiji) je dober tudi z vidika prebujanja danes "zaspanih" destinacij. V zadnjih dveh letih smo v okviru aktualne strategije razvoja turizma videli intenziven preporod turistične ponudbe širom po Sloveniji. Pojavljati so se začela turistična doživetja, ne ponujamo več zgolj lepe zelene narave, pač pa okolju prijazne aktivnosti v naravi. Te aktivnosti so v bistvu dodana vrednost narave in hkrati razlog za potrošnjo. Seveda vse destinacije še niso stopile na pot preporoda turistične ponudbe. Vavčer bi tako lahko postal mehanizem dodatnega spodbujanja visokokakovostnih turističnih doživetij in hkrati ukrep kontrole uspešnosti projektov razvoja butičnih turističnih doživetij, ki jih je država na nacionalni ravni sistemsko spodbujala v zadnjih letih.

Politična podpora

Sloves politične podpore tej ali oni gospodarski panogi je relativna ocena dejanskega stanja. Rad verjamem, da se dela vse, kar je možno; čas pa bo pokazal, kako razumni so bili ukrepi. Celostni ukrepi morajo biti usmerjeni v ohranjanje aktivnega poslovanja turističnih ponudnikov v vseh sektorjih turizma. Brez njih namreč "turizma jutri" ne bo. Ugasnitev podjetja je zelo hitra, prebujanje in blišč luksuza, butičnosti in trajnostni, ki predstavljata temeljno usmeritev slovenskega turizma, pa zahtevata bistveno več časa.
Najbolj ekonomično v dani situaciji je torej preprečevanje zapiranja turističnih podjetij. Ukrepi naj prav tako gredo v smeri spodbujanja razvojnoraziskovalne dejavnosti v turistični panogi, saj imajo ob manku gostov podjetja čas za tovrstne aktivnosti. Na strani ponudnikov je treba iskati tudi rešitve za čimprejšnjo vzpostavitev enotnih standardov in mehanizmov obvladovanja turizma v obdobju ​covida-19 in še v delu obdobja po obvladovanju virusa.
Vendar naj nas ne zavede miselnost, da varnost postaja ključni atribut počitnic. Ne, varnost postaja pomemben standard, turisti pa še vedno iščemo sprostitev, čisto okolje, naravo, kulturo, kulinariko in druge atribute destinacij. Turisti iščemo oddih, udobje, dobro počutje, aktivnosti, ne pa sistemov za razkuževanje, protokolov premikanja med mizo in bifejem ali pa pištole za peroksidno meglo.
Premalo pa se ukvarjamo tudi s pritiski na EU in iskanjem skupnih evropskih rešitev. Vidimo, da se ustvarjajo bilateralni dogovori in odnosi, ki lahko zelo škodijo posameznim državam. EU v tem obdobju dopušča nelojalno konkurenco znotraj svojih meja, kar lahko ima katastrofalne posledice za celotno EU. Slovenija letno gosti slabih 5 milijonov mednarodnih gostov, od tega večino iz sosednjih držav ter Nemčije, Nizozemske in Češke. Ob zaprtju meja je Slovenija z razmerjem 75 odstotkov mednarodnih gostov veliki poraženec. Nemčija, Belgija, Norveška, Velika Britanija, Danska, Švica so v tej zgodbi prepovedi potovanj "vojni" dobičkarji, saj njihovi državljani zdaj ostajajo in trošijo doma. Destinacije, ki praviloma gostijo ljudi iz teh držav, so s svojim znanjem, naravnimi in kulturnimi viri, gostoljubjem in drugim turističnimi viri prispevale k temu, da so se turisti iz tujih držav pri njih spočili in si nabrali moči za ustvarjanje gospodarske rasti doma. Takrat smo torej lahko pomagali njim, zdaj pa nam te pomoči ne vračajo.
Zdi se, da je Evropa v tej zgodbi pozabila na družbeno odgovornost in gospodarsko solidarnost. Ko je bilo vse po principu "business as usual", smo države gostiteljice lahko skrbele za goste in jih razvajale, v obdobju covida-19 pa naj pač vsaka država skrbi zase – to je zelo podobno principu "najprej tvoje, nato pa vsak svoje". V tem kontekstu bi države, ki ustvarjajo mednarodni turistični deficit (zdaj ustvarjajo nepričakovan presežek), morale prispevati v solidarnostni fond, s katerim bi se pomagalo državam z mednarodnim turističnim suficitom (nepričakovanim primanjkljajem). Zdi se, da o tovrstnih rešitvah na ravni EU ne razmišlja nihče, kar je za velike tipično emitivne države (na primer Nemčijo) tudi pričakovano. Nepričakovan pa je manko kolektivnih naporov tipično receptivnih držav oziroma njihov pasivizem v iskanju bolj solidarnostnih rešitev turizma na ravni EU.

Celoviti ukrepi

Obstajajo področja turistične panoge, za katere se v bistvu zelo malo pove, v kakšnem krču ali težavah so. Praviloma omenjamo gostinstvo (prehransko in namestitveno), saj predstavlja "levji delež" turistične izkušnje, pa tudi ocena gospodarske škode zaradi virusa je bistveno lažje ocenjena. Dejstvo pa je, da turizem predstavlja tudi vrsta drugih gospodarskih družb (na primer potovalne agencije, organizatorji dogodkov in z njimi povezana podjetja) in tudi neturističnih podjetij vzdolž dobaviteljske verige (na primer pridelovalci hrane in pijač ali napitkov).
Tem panogam ali sektorjem turizma z vavčerji ne moremo občutno pomagati, pa tudi sicer zanje marsikatere sistemske prepovedi še vedno veljajo. Krediti in poroštva v prezadolženem sektorju zagotovo niso več kot zgolj podaljševanje agonije "umiranja". Likvidnostne spodbude so nujne za sektorje, ki zaradi omejitev ne morejo zagnati svojih procesov (na primer sektor dogodkov in prireditev). Tukaj bi država morala podaljšati subvencioniranje, saj je namreč bistveno ceneje podjetja zapreti kot pa jih ponovno odpreti.