Ima tudi zunanjega ministra, ki se uradno imenuje visoki zunanjepolitični predstavnik in je hkrati tudi eden od podpredsednikov Evropske komisije. Na tem položaju je zdaj nekdanji španski zunanji minister Josep Borrell. Z Lizbonsko pogodbo je bila vzpostavljena še obsežna zunanjepolitična služba EU. Vse to nič ne pomaga, če države članice ne vidijo skupnega interesa, ampak vsaka svoje interese, ki so v veliki meri tudi zgodovinsko pogojeni. Kot da ta razklanost ne bi bila dovolj, tudi med Michelom, Borrellom in predsednico Evropske komisije Ursulo von der Leyen tako rekoč ni komunikacije. Že njihovi predhodniki se niso veliko usklajevali, a zdaj so razmere po informacijah diplomatov že prav kritične.
Njihova stališča sicer ne veljajo za pomembna, saj imajo glavno besedo voditelji držav članic, ki na zasedanjih porabijo ure in ure časa zgolj za iskanje primernih besed, da lahko potem vsebinsko prazne izjave, ki jih potrdijo, domači in mednarodni javnosti vsak razlaga po svoje oziroma v skladu z interesi svoje države.
Področje zunanje politike najbolj jasno odraža, da so se članice EU sposobne dogovoriti le za kompromise z najmanjšim možnim skupnim imenovalcem v slogu, da je EU zaradi zaostritve razmer "zelo zaskrbljena". Sprejem sklepa namreč lahko blokira že ena sama država članica, saj o zadevah s področja zunanje politike odločajo s soglasjem. Temu ustrezno šibek je vpliv EU na globalnem geopolitičnem odru.
Moskva si tako lahko privošči, da v času, ko je tam na obisku Josep Borrell, izžene diplomate članic EU, ki so se udeležili protestov v podporo opozicijskemu voditelju, zunanji minister Sergej Lavrov pa EU označi za nezanesljivega partnerja. Turški predsednik Recep Tayyip Erdogan lahko EU označi kot "kratkovidno tvorbo brez vpliva".
Kako malo na globalni ravni veljajo stališča EU, če niso skladna s stališči ZDA, se je pokazalo po odstopu Washingtona od jedrskega sporazuma z Iranom. Evropske banke in podjetja so prekinili posle z Iranom, čeprav jim je Bruselj ponudil več možnosti, da bi sankcije, ki so jih uvedle ZDA, lahko zaobšli. To pomeni, da EU na globalni ravni nima omembe vrednega vpliva le na področju zunanje politike in vojske, ampak tudi na področju gospodarstva in trgovine ne. Še več. Kot opozarja Jana Puglierin, analitičarka in vodja berlinske pisarne inštituta Evropski svet za zunanje zadeve, velesili ZDA in Kitajska odnose z EU vse bolj obravnavata v luči medsebojne tekme in na posamezne države EU ciljno izvajata pritisk.
Velesili ZDA in Kitajska odnose z EU vse bolj obravnavata v luči medsebojne tekme in na posamezne države EU ciljno izvajata pritisk
Teža EU na globalni ravni se je dodatno zmanjšala iz izstopom Združenega kraljestva, kajti London je bil prvi sogovornik Washingtona v odnosih z EU. Analitik Ian Bremmer še izpostavlja, da so bili transatlantski odnosi naj bolj trdni v času hladne vojne, ko je Sovjetska zveza predstavljala skupnega sovražnika za ZDA in Evropo, danes pa nekatere članice EU želijo tesnejše odnose z Moskvo, nekatere vidijo kot svojega zaveznika ZDA.
Da so interesi držav članic zelo različni, je v spletni razpravi pisarne Evropskega parlamenta v Sloveniji izpostavil tudi evropski poslanec Milan Brglez. Po besedah evropskega poslanca Klemna Grošlja je ključno vprašanje, kako na eni strani poenotiti pogled članic do skupne evropske zunanje, varnostne in obrambne politike in na drugi strani do ZDA. Nekatere članice, recimo Poljska, vidijo v ZDA varnostnega garanta, nekatere članice, recimo Francija, pa vidijo prisotnost ZDA kot oviro do skupne obrambne, varnostne in tudi zunanje politike EU.
Analitiki se strinjajo, da bo EU pod čedalje večjim pritiskom, če države članice ne bodo začele razmišljati bolj strateško v skladu z novimi geopolitičnimi razmerami, v katerih se zaostruje tekma za prevlado med ZDA in Kitajsko, pa tudi na krepitev sodelovanja med Rusijo in Kitajsko ne gre pozabiti.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
