V SOBOTO

(POGLED IZ PENZIONA) Zakaj so minili zlati časi?

Do knjižnice priljubljenih vsebin, ki si jih izberete s klikom na ♥ v članku, lahko dostopajo samo naročniki paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Glasovno poslušanje novic omogočamo samo naročnikom paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Poslušaj
Sašo Bizjak

Prejšnji teden se je v tej rubriki za vedno poslovil od Večera moj cenjeni kolega Branko Maksimovič - Meksi. Pa saj upokojeni novinarji teh kolumn nismo pisali zaradi skromnega honorarja, temveč zaradi navezanosti na Večer, kjer jih je večina bila zaposlena vso svojo delovno dobo in nekaj nas bo nadaljevalo tudi brez honorarja, pač dokler nam v teh letih zdravje to še dopušča. No, Meksi je tudi omenil vrhunec Večerove "zlate" dobe, ko smo ob koncu devetdesetih let, po tiskani nakladi ne, po branosti pa, prehiteli Delo. Razlog je bil v rekordnem številu naročnikov, ki je krepko preseglo 60.000, to pa je seveda pomenilo, da je en izvod časnika prebirala vsa družina. Zlata doba se je začela s samostojno državo Slovenijo. Ni bilo več formalno uzakonjenega političnega nadzora nad javnimi mediji iz prejšnjega sistema, za kar je imela pristojnosti nad vsemi javnimi mediji v vsej državi takratna SZDL, ki je določala vsebinsko zasnovo časnika in imenovala glavne urednike in seveda vplivala na izbor vseh direktorjev takratnih delovnih organizacij. No, v Mariboru se je to končalo že dve leti prej, saj se je v času, ko je bilo že jasno, da se odločamo za izstop iz socialističnega sistema in prehod v demokratično družbo, mariborska mestna konferenca SZDL, takrat sem bil njen funkcionar in zadnji predsednik, odločila, da ustanoviteljske pravice prenese na ČGP Mariborski tisk, katerega takratni TOZD je bil tudi Večer.

In v samostojni Sloveniji smo bili vsi tiskani mediji prepuščeni trgu in vsak se je sam odločal, kako bo deloval. Seveda je to pomenilo, da je treba vsebino časnika in uredniško politiko podrediti potrebam bralcev, saj je le to zagotavljalo večanje prodane naklade. In odločili smo se, da naša uredniška politika ne bo ne desna ne leva in da bomo objektivno poročali o obeh političnih polih, kar je bilo mogoče tudi zato, ker so bili tudi med novinarji in uredniki eni bližje levi, drugi pa desni strani. Ne nazadnje smo podrobno spremljali tudi volilne rezultate na našem takrat najpomembnejšem prodajnem območju severno od Save, skušali pa smo se prebiti tudi na vsa prodajna mesta v Ljubljani in v južni Sloveniji. Naklade in poslovni rezultati so vsako leto rasli. Nato je prišla privatizacija in vsi takratni in nekdanji zaposleni smo vložili v našo takrat že samostojno podjetje toliko certifikatov, da smo postali večinski, 60-odstotni lastniki Večera, 20 odstotkov sta po zakonu imela oba državna sklada, 20 odstotkov pa je odkupil tedanji Infond v celoti v lasti državne NKBM. S tem se je nadaljeval naš poslovni vzpon, saj smo imeli mali delničarji večino v nadzornem svetu in tudi na skupščini, bili pa tudi prva delniška družba v slovenskem medijskem prostoru. Problemi pa so nas delničarje čakali, ko se je po letu dni sprostila prodaja delnic in je Infond takoj oddal ponudbo, da jih odkupuje. Ker takrat zakonodaja še ni omogočala ustanovitve družbe pooblaščenke, smo lahko ustanovili le klub malih delničarjev, v katerem smo se vsi, ki smo se vanj včlanili, zavezali, da bo vsak, ki se odloči delnice prodati, te moral ponuditi klubu. Novinarji smo sicer predlagali, da mora vsak zaposlen ostati delničar, prodajo pa jih lahko le tisti, ki niso več zaposleni na Večeru, pa zato ni bilo ustrezne večine.

Poslovni vzpon Večera pa je rasel. Mali delničarji smo vztrajali, da se lahko le 20 odstotkov dobička razdeli za dividende, vse drugo pa vloži v razvoj. In ta je bil uspešen! Prvi smo digitalizirali izdelavo vseh časopisnih strani, kar je bistveno zmanjšalo stroške tiska, obnovili, klimatizirali in za nadstropje dogradili našo hišo. Vlagali smo tudi v marketing, najuspešnejša pa je bila naša podpora alpskim smučarjem, ko z njimi ni več mogel podaljšati podpore Petrol in so takrat najuspešnejši slovenski športniki nosili na dresih napise Večer, pa še televizijski oglasi so bili uspešni. Ampak očitno takratni vladajoči politiki naša uredniška politika ni bila všeč in državni Infond je vztrajno ponujal višje cene delnic in po štirih letih so te, pred volilno skupščino, z osnovnih 1000 tolarjev, kolikor je stala delnica Večera, ki smo jih kupili s certifikati, skočila na 11.000 tolarjev. Seveda je bilo to ogromno v primerjavi s tem, koliko so za svoje certifikate dobili drugi državljani. Ampak na papirju smo bili še vedno 51-odstotni lastniki Večera, do volilne skupščine pa nam ni uspelo pridobiti dovolj pooblastil predvsem upokojenih delničarjev, ki so menjali bivališče, nekateri tudi umrli in še ni bilo zapuščinskih razprav. Na volilni skupščini so dobili večino Infond in državni sklad, takoj so zamenjali nadzorni odbor, ta pa direktorja in glavnega urednika, nato pa še kar nekaj urednikov rubrik. To pravico seveda vsak lastnik gospodarske družbe ima. Seveda pa nas je novinarje najbolj motilo to, da je v bistvu naš lastnik postala država in z njo takrat vladajoča politika in uredniška politika se je usmerila v njeno smer. Naslednja cena delnic, ki jih je po tem državnem prevzemu Infond ponudil preostalim malim delničarjem, pa je bila le še 4000 tolarjev. Seveda smo novinarji, v Večeru seveda to ni bilo mogoče, opozorili medijsko stroko, da v demokratičnih državah, kar smo v Sloveniji bili, država postane lastnik časopisa. Pa se je začelo "parkiranje" delnic iz Infonda na vsa mogoča, tudi državna podjetja, kot je bil Talum, in na koncu pristalo v rokah tajkuna Boška Šrota. In vemo, kako se je končalo z njim in v kakšnem položaju je Večer danes. Le upamo lahko, da bo Maribor svoj dnevni časopis obdržal.

Želite dostop do Večerovih digitalnih vsebin?
Izberite digitalni paket po vaših željah in si zagotovite dostop do spletnih vsebin na vecer.com že za 1,49 €
Želim dostop

povezani prispevki

Sposojene vsebine

Več vsebin iz spleta

Spletni portali družbe Večer mediji d.o.o. (vecer.com in podstrani) uporabljajo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Ali soglašate z namestitvijo piškotkov na omenjenih straneh?