(POGLED IZ PENZIONA) Vse me doseže

Tokrat me je urednik četice, ki uperja pogled iz penzije, ujel na dopustu. Si pozabila? je bil vljuden. O, a sem jaz na vrsti? Kako, če pa sem nekajkrat preštela na prste, kdaj me spet doleti sobotna čast, in so prsti kazali, da lahko še en teden lenarim. A mladi mož ima bolj gibčne prste, pač nepenzionistične, in je imel prav. Sicer je pa vseeno, kje sem trenutno, kjer koli že sem, vse me doseže.

Do knjižnice priljubljenih vsebin, ki si jih izberete s klikom na ♥ v članku, lahko dostopajo samo naročniki paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Glasovno poslušanje novic omogočamo samo naročnikom paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Poslušaj
Nada Ravter

Zlasti na dopustu spomini radi romajo v "nekoč". Danes se je, morda prav zaradi tega "pisanja v senci", ustavil spomin v dopoldanski senci na nekem jadranskem otoku. Vroče kot v peklu, družina ob morju, jaz sem pa v kopalkah v senci s pisalnim strojem in udarjam po tipkovnici neko reportažo. Oh, najbrž nič tako pomembnega, da bi morala žrtvovati dopust, morda je celo brezvezno, kaj pa naj v takih pogojih rata, a sem bila očitno prepričana, da časopis ne more prenesti moje odsotnosti in da bo zazevala v njem brez mene grozna praznina. Malo me je danes sram tega prepričanja, še bolj sem pa za nazaj jezna nase. Ko sem potipkane liste spravila v ovojnico, sem morala na tisto miniaturno otoško pošto (ki je mela uradne ure zelo po dalmatinsko, vmes pa še merendico), se tam potila in – pomislite - bila srečna, ko sem mojstrovino oddala. Trapa! To vem zdaj. Kot vem zdaj marsikaj, česar nekoč nisem.
Vse se je spremenilo, kajne? Pa ne le zaradi virusa, ki nam je postavil življenja na glavo. Ko se bojimo, da nam bodo z nasmehom zleteli iz ust virusi, in ko se bojimo, da bodo zlezli v nas kar skozi oči. Ko se bojimo celo navadnih sprehodov, ko so še najbolj varni sprehodi v preteklost. Pravkar se mi je – ob asociacijah na vročino in nekdanje kopanje na Mariborskem otoku - spomin zalepil v preteklost na Gosposvetski cesti, po kateri smo hodili na Otok ob koruznih poljih. Nič blokov, samo koruza. In sladkost ukradenega storža, zaradi katerega nas je lovil lastnik. Stisko, kaj če me ujame, lahko podoživim še danes. Trenutno pogrešam jutranje prečesavanje Maribora, ko mi noga kje kar sama zastane, bodisi, da vidim kakšno mestno packarijo, bodisi, da me kakšna stvar pritegne. Kot me vedno znova tista vsa z bršljanom prerasla vila na Vrbanski cesti. Bršljan je prerasel tudi okna in tako vanjo zaprl vse njene skrivnosti. Ustavim se za trenutek in se poigram z domišljijo: kdo so bili stanovalci, o čem so sanjali, čemu so se smejali, zakaj so jokali, so bili srečni, nesrečni, je v njej odmeval otroški smeh …? Usta so nema, oči zaprte, a koga to v resnici briga, ljudje hitijo mimo, mudi se jim, mudi. Kam pravzaprav?

Ste že naročnik? Prijavite se tukaj.

Želite dostop do vseh Večerovih digitalnih vsebin?

Naročite se
Naročnino lahko kadarkoli prekinete.

Sposojene vsebine

Več vsebin iz spleta