Različna mnenja imamo pač o marsičem in ni čudno, da je tudi novi virus po začetni paniki ob vesteh in posnetkih iz Kitajske sredi poletja razdelil javnost: v Berlinu in nekaj kasneje še v številnih drugih evropskih mestih so potekali množični protesti proti domnevno pretiranim omejevalnim ukrepom za zajezitev okužb. Nekaj zdravnikov, specialistov z različnih področij medicine, iz različnih držav z doktorskimi naslovi in izkušnjami pa je oblikovalo mednarodno skupino za analizo ukrepov ob močni zaskrbljenosti, da utegne vsa porabljena moč za bitko z novim virusom ohromiti zdravljenje drugih, prav tako hudih in življenja ogrožajočih bolezni. Drugo zdravniško mnenje torej in - ob naraščajočem številu okužb z novim koronavirusom in predvsem večjih potrebah po zahtevnem zdravljenju - velikanski izziv zdravstvenim oblastem in državam. Ker v modernih državah z zdravstvenim zavarovanjem pač danes (še?) vsi pričakujemo pravočasno in ustrezno pomoč ob katerikoli bolezni. Kljub številnim kritičnim glasovom zaradi ponekod res dolgega čakanja je doslej na splošno tudi pri nas to obveljalo. Toda zdaj z mariborske urgence poročajo o nervozi, ker ljudje težko pridejo do osebnega zdravnika, celo o grožnjah zdravstvenemu osebju. In v zadnjih dneh slišimo tudi o morebitnih tožbah zaradi domnevno nepravočasne ali neustrezne obravnave na primarni ravni.
Vsa Evropa je, kar zadeva novi virus, to jesen v istem loncu, tudi Švedska, ki s svojim modelom nikakor ni bila povsem brez omejitvenih ukrepov, Češka in Slovaška, ki sta se v prvem valu odlično držali, zdaj uvajata izredne razmere, "zelen" je ta čas le še košček čisto na severu. Pomembno je le, koliko rezerve za vsa različna zdravljenja - zdaj predvsem pri človeških virih, ki jih ni mogoče okrepiti čez noč - je v zdravstvenih sistemih. Pri nas žal ne veliko ali sploh ne, zato je še pomembnejše hitro iskanje različnih možnih odzivov. V domovih za starejše je po prvotnem šoku zaradi okužb z novim virusom in na prvi pogled nerešljivih zagatah naposled šlo na bolje, tudi za zavod v Črni so v centru za obšolske dejavnosti hitro našli dovolj primeren prostor za rdečo cono. A si približno predstavljam, koliko je bilo ob skrivnostnem virusu, ki ga tudi vroče poletje ni ustavilo, potrebnih sprememb, prilagajanja, napora in najbrž tudi stisk in strahu. Tako kot v bolnišnicah.
Pa ne, da se bodo zaradi mask skrhala še prijateljstva?
Zato me le preseneča, da je nekomu težko nadeti masko za tistih nekaj minut, ko vstopi v avtobus ali trgovino. Razumem, kakšna četrtina vprašanih (septembrska Večerova javnomnenjska raziskava) zaradi virusa ni zaskrbljena - najbrž zaupajo svojemu imunskemu sistemu ali jim je blizu misel ameriškega psihologa in filozofa Johna Deweyja, ki pravi, da človek živi v svetu domnev, skrivnosti in negotovosti. Seveda, a da ljudje na družbenih omrežjih izgubljajo prijatelje, če povedo, kaj mislijo o maskah, kot je te dni za televizijo pripovedoval slovenski antropolog? Čuden svet.
