zadnje objavljene

pogledi

več
Tej Gonza, direktor Inštituta za ekonomsko demokracijo in mladi raziskovalec Univerze v Ljubljani

mnenje

več

V SOBOTO

(POGLED IZ PENZIONA) Prečrtani spomini

Do knjižnice priljubljenih vsebin, ki si jih izberete s klikom na ♥ v članku, lahko dostopajo samo naročniki paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Glasovno poslušanje novic omogočamo samo naročnikom paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Poslušaj
Andrej Petelinšek

Iz penzije je razgled kot z vrha gore. Vidiš pot, po kateri si lezel počasi navkreber, na vrhu se ustaviš, ozreš okrog sebe, pogled seže daleč, a se zaveš, da te čaka samo še spust … V tem pogledu z vrha gore je tam daleč sredi mesta tudi kavarna z žametnimi sedeži ... Ondan mi je prijateljica iz Ljubljane, kjer le redki kaj vedo o Mariboru, na kratko zapisala: "Zaprli so Astorijo. Sramota!" Prečrtali so njene spomine, ki so ostali na tistem žametu in pri turški kavi, moji so se pa skozi leta prilagajali medenini in espresu … Ni sramota, kot pravi ona, ampak je to žalost, kavarna je pač umrla, ker je že desetletja umirala na obroke. Odpravim se do njenega zapečatenega groba, gledam s trakovi in pečati okrašena vrata in pokukam skozi prekrižana stekla v notranjost. Zavrti se mi film iz pradavnine. Rdeči žamet, turška kava iz bakrene džezvice, sobota zvečer, orkester, plesišče … Morda je začela kavarna umirati pred desetletji, ko so ji "amputirali" znameniti vogal, ki so ga podpirali ezlekarji, nekdanja mladost, a kavarna je že zdavnaj postala dom spominom nekih drugih mladosti, ki bodo žalovale za njeno današnjo podobo, ne za rdečim žametom in živo glasbo, ki ne poznajo njenega nekdanjega "diskretnega šarma buržoazije", ki ne vedo, da nekoč v njej niso stregli samouki natakarji, ki niti slovensko niso znali, ampak galantni Jakec … Naj parafraziram znameniti stavek: Bili so časi, ko so bile dovoljene sanje, današnji so drugačni. Ne le zaradi prekrižanih vrat neke kavarne. Ali prekrižanih spominov, saj ni radirke, s katero bi jih lahko zradirali.

Zame naj-dogodek prejšnjega tedna prav gotovo ni bilo martinovanje, ampak veliko manj bučen dogodek istega dne na zelenici v mariborski bolnišnici: odkritje doprsnega kipa prof. dr. Zori Janžekovič, plastični kirurginji, ki je življenje posvetila zdravljenju opeklin. Imela sem čast jo spoznati, bila je že petnajst let v pokoju, ko sva si sedeli nasproti, jaz s snemalnikom, ona s svojimi spomini. O svoji uspešni zdravniški poti mi je pripovedovala, o poti, okronani z najbolj prestižno Evansovo nagrado, ki jo je prejela kot peta na svetu in kot prva ženska, o poti, ki jo je pripeljala do prostora v svetovnih medicinskih učbenikih, saj se po njej imenuje revolucionarna metoda zdravljenja opeklin, o poti, ki jo je uvrstila med petdeset najvplivnejših zdravnikov v zgodovini medicine in med petindvajset tistih, ki so najbolj zaznamovali razvoj medicine v zadnjem stoletju. Pripovedovala je o skromnih začetkih v petdesetih letih prejšnjega stoletja, ko so s sestrami priredile za operacijsko sobo kar kopalnico, tako majhno, da so se sestre plazile pod mizo, da so ji lahko podajale instrumente, anestezist pa je sedel na hodniku … O idealih, ki so jih sesuli v prah ravno njeni kolegi na oddelku, ki ga je ustvarjala trideset let. Carski rez, kot ga je označila sama, so opravili v njeni odsotnosti, da ji ni bilo treba pogledati v oči. Nekega petka, tri dni pred njenim prihodom s poti, so svečano odprli opeklinski oddelek. Oddelek, ki mu ni bila le šefica, ampak ga je ustvarila. Ko so nazdravili novemu oddelku in dvignili čaše, je nekdo rekel: "Naj se ji kolca." "Bilo je pač obdobje žaganja šefov," je strnila, "šlo je za borbo med generacijami, za stolčke seveda …" Na mariborski bolnišnici pa spet plapola njena zastava. Se komu kolca?

P. S. Se je vrnil že pozabljeni samoprispevek? Danes, ko ima že vsaka vas drsališče, tudi otroci ribiške Izole pozimi drsajo v parku sredi mesta, se bo v Mariboru zbiral denar za drsališče! Da bo tudi sedanja generacija otrok, ki bo najbolj nadrsala, lahko drsala. Pogled iz penzije uprem v Tri ribnike. Tam je na prvem ribniku drsala moja generacija, generacija mojega sina je drsala v Ledni dvorani na Taboru, generacija mojega vnuka na Trgu svobode, pravnukova pa bo najbrž, glede na vse toplejše zime, samo še plavala …

Želite dostop do Večerovih digitalnih vsebin?
Izberite digitalni paket po vaših željah in si zagotovite dostop do spletnih vsebin na vecer.com že za 1,49 €
Želim dostop

povezani prispevki

Sposojene vsebine

Več vsebin iz spleta

Spletni portali družbe Večer mediji d.o.o. (vecer.com in podstrani) uporabljajo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Ali soglašate z namestitvijo piškotkov na omenjenih straneh?