No ja, da si ne bi mislili, da so časi, ko so nas tujci zamenjevali s Slovaki, že mimo! "Od kod ste?" nas je skupino nekaj prijateljic v eni izmed od turistov še vedno obleganih držav nedavno spraševal lastnik slaščičarne, ki se očitno ni želel vdati naši odločenosti, da nas dobrote tam notri ne bodo premamile. Neverjetno vztrajen je bil tudi še naprej, ko smo mu na vprašanja, od kod smo, že prijazno odgovorile, da iz Slovenije.
"Ja, moj prijatelj se je nedavno tega poročil z vašo rojakinjo iz Bratislave. Krasna ženska je! Zdaj živi pri nas!"
"Ampak to ni naša rojakinja, Bratislava je na Slovaškem. Me smo iz Slovenije in naše glavno mesto je Ljubljana!" smo spet ponosno razložile.
"Aja, Ljubljana," mu ni bilo nič nerodno ob očitnem površnem znanju zemljepisa. Še pohvalil se je, da pozna tudi kar nekaj Ljubljančanov. Le katere, če se že tako vztrajno druži z njimi, kot je zatrjeval, pa mu očitno niso dopovedali, da so Slovenci in ne Slovaki.
Ja, poletna resnična zgodbica pač, ki je tudi zdaj že več kot tečni covid-19 očitno ni mogel preprečiti, pa najsi se ponekod še tako vztrajno pretvarjajo, da ga ni več. V vsej vnemi, da bi "staro" življenje vrnili nazaj, pač naši malo bolj oddaljeni evropski sosedje še naprej vztrajno vrtijo stare lajne, čeprav bi zdaj že morali vedeti, kako pomembna je naša država, spet predsedujoča v Evropi, kamor spadajo tudi oni. S tisto slaščičarno vred. In zdaj: pika, stop! O tej temi nič več, ker si v letošnji vročini pač ne želim dvigovati pritiska še s politiko.
"Aja, Ljubljana"
Kako blagodejna je vsaka vrnitev iz tujine v našo prelepo domovino. Ja, vedno znova in vsakokrat močneje drži ugotovitev, da je povsod lepo, a doma najlepše. Moj nos se danes, ko to pišem, kar ni mogel dovolj naužiti meni najljubšega domačega "parfuma", kot mu pravim. Užival je v dišavah svežega sena in kravjega hleva. Oboje se je čudovito mešalo v prihajajočem večeru, ko je sonce že počasi lezlo za oblake. Naj se spopadamo s še tako hudimi in zoprnimi težavami, naša krasna slovenska narava nam je vedno znova v tolažbo in spodbudo za pogum.
In zdaj spet razmišljam o tem, kako nam je še vedno premalo mar zanjo. Res je, da je naša deželica, kadar se iz tujine vrnemo domov, v naših očeh vsa lepa, čista in pospravljena. Takšno jo vidimo potem, ko smo bili nekaj časa ločeni od nje. A ni treba, da mine prav veliko časa, ko spet opazimo, kako je še vedno nastlana s smetmi. Že v bližnjem gozdu ležijo plastenke, pločevinke, umazani papirnati robčki, plastične in papirnate vrečke …
Še tako majhen potoček ni nikoli povsem čist. Prav neverjetno je, kako radi mečemo smeti v vodo ali kam blizu nje. In sem pri referendumu za vodo, zaradi katerega mi je vsaj malo odleglo. Zdaj verjamem, da smo le spoznali, kako zelo jo moramo čuvati, če želimo ohraniti življenje na naši materi Zemlji.
Verjamete, da mi je zdaj res vseeno, ali je tisti podjetni slaščičar tam v drugi evropski državi vedel, da Slovaška ni isto kot Slovenija? To njegovo neznanje je pravzaprav le dokaz in opozorilo, da se še nismo dovolj izkazali, da bi nas vsi sosedje zares dobro spoznali in cenili.
