Kako preproste so lahko zelo nevarne stvari. Odviješ vžigalnik bombe in rešiš mesto. Mislite, da bi se dalo tako rešiti državo? Imamo takšne pirotehnike? Nimamo jih, nimamo, pa če se še tako tapkamo po ključnici ali drugih kosteh, kot so poučevali na nacionalki metodo eft. Baje metoda deluje, če se začnete pravočasno s prsti tapkati, najprej po ključnici, pa bognedaj na kateremkoli mestu ključnice, ampak na začetku, pod grlom, potem pa naprej po vaši izbiri kosti. Sem preskusila in se nehala ukvarjati z decentralizacijo države, ki me je martrala, ko je iz političnega raja izgnana političarka z rožo izbrala naše mesto za sedež svoje nove stranke. Temu se menda reče decentralizacija države. Morda pa je to, ker se gospa dokazano spozna na turizem, le nadaljevanje neke druge decentralizacijske zgodbe. Nekoč smo namreč imeli v Mariboru čisto pravo ministrstvo za turizem, na katerega pročelju so vihrale svobodne zastave, ob slovenski še evropska. In minister je imel tukaj sedež. V lepi veliki vili na vogalu Mladinske in Trubarjeve. To je bil nekak poskus decentralizacije z edinim ministrstvom v Mariboru in edinim ministrom v Mariboru, ki je prišel, videl in poniknil nazaj v podjetniški raj. S pročelja pa še vedno plapolajo evropske zvezde, saj so danes na tem naslovu neke službe ministrstva za gospodarstvo, le da njegov prvi mož, minister, foteljuje v Ljubljani. Normalno, saj ministri menda ne sodijo v Maribor.
Ko ravno z daljincem krojim svoj teve večer, naletim na pevski zbor in zastrižem z ušesi ob " … na Slovenskem smo mi gospodar …". Ojej, ta pa mora biti stara. Da smo na Slovenskem mi gospodar? Preklopim in naletim na nekaj mlajšega, na političnega mladca, ki se zgraža za štirideset let nazaj o parnih in neparnih dnevih vožnje. Res je bil par-nepar butast, a moj pogled iz penzije seže še dlje nazaj, njemu pa strici niso povedali, da so imela nekoč, resda kratek čas, službena vozila rdeče tablice. Delovanja motorja barva ni motila, bolj je motila uporabnike, ki bi si službene poti popestrili, pa je bilo malce nerodno z rdečimi tablicami parkirati zvečer pred kakšno čardo. Eh, ja, vse to smo preživeli in se celo smejali. Več kot danes.
Še nekaj mariborskega. Ko sem prebrala, po čem je kava pri Marpurgiju, me je kar vrglo. Ne zaradi cene kave, ampak zaradi sklanjanja Marpurgi. Pri Marpurgiju! Ko sem na ta zapis opozorila kolegico, jo je skoraj kap zaradi očitnega dejstva, da cele generacije ne vedo ničesar o Marpurgih, da je nerazgledanost sramotna. Tudi ne več rosno mladi se namreč dobivajo na drinku pri Marpurgiju ... Morda pa obstaja neki gospod Marpurgi, morda je lastnik lokala, in se dobijo pri njem. Kaj bi porekla Zlata Vokač, ki se je z romanom Marpurgi poklonila mestu, ki dela s tem naslovom kot svinja z mehom?
Marpurgi so bili mariborski Judje, ki so se, potem ko so morali konec 15. stoletja mesto zapustiti, razselili po različnih državah in mnogi prevzeli priimek Marpurger in izpeljanke iz tega. Najpogostejša je Morpurgo, teh je največ v Italiji. Če srečate ta priimek, veste, da gre za potomca mariborskih Judov. Navsezadnje je pred skoraj 200 leti Giuseppe Lazzaro Morpurgo ustanovil zavarovalnico Generali. Tako rekoč naš rojak, ne?
P. S. Povej mi, kje tankaš, pa ti povem, čigav si. Po zadnjih navodilih z vrha Slovenije morajo "njihovi" uslužbenci, morda pa tudi simpatizerji, tankati samo na madžarskih črpalkah, drugi – malo manj na vrhu – samo na Petrolovih, mi, navadna raja, pa lahko, kjer hočemo. Evo, svobodna izbira. Ampak tu je še vrh vrhov slovenske politike, ki bo zaradi svoje pregovorne dialoškosti tankal najbrž malo tu, malo tam …
Obiščite spletno stran brez oglasov.
