Trije dogodki se mi tokrat vrtijo pred očmi. Vsak zase je zanimiv in vreden razmisleka, zapisa, kakšnega prijaznega opozorila. A ob razmišljanju o vseh treh me vedno znova popadejo jeza, bes, razočaranje ob norosti, ja, tako mislim, saj se mi kar naprej pred očmi vrtijo podobe mladih, srednješolcev, ki naj ne bi smeli povedati svojega mnenja ob dejstvu, da že več kot štiri mesece ne smejo v šole. Pa saj ta naš slovenski svet je res padel na glavo! Zdaj so šolarji kaznovani, ker hočejo v šolo, ne pa zato, ker špricajo oziroma ker nočejo v šolske klopi. In zato, ker so povedali nekaj oziroma ker želijo nekaj, za kar smo si včasih na moč prizadevali, jih je danes treba treščiti po glavi. Dobesedno po glavi, ne po riti. Nočem napisati po tazadnji, saj je bila ta vedno, kadar je bila tepena, pač edinole rit. Tako!
Menda smo nekoč živeli v časih, ko se ni smelo nič reči, nič povedati, nič misliti. Pa kaj še. Samo en primer bom navedla. V Mariboru smo pred desetletji, v Jugoslaviji torej, mladi protestirali, ker so iz občinske veže odstranili kip generala Rudolfa Maistra. Hodili smo po cestah (ne po pločnikih) in vedno več nas je bilo. Glasno smo izražali svoje mnenje, da mora Maister ostati v Mariboru. In prav nič se nam ni zgodilo! Nihče nas ni kaznoval, nihče od nas ni dobil v šoli ukora, nikogar niso klicali na odgovornost, nikomur ni bilo treba na sodišče ali plačati kazni. Vse to dobro vem, ker sem bila zraven. Kaj so torej danes vse te grožnje s sodiščem, denarnimi kaznimi in izgovarjanjem na epidemijo, s katero žuga oblast? Človek ne ve, ali bi se razjokal ali smejal. Ob takšni sramoti! Ja, sramoti za demokratično državo v 21. stoletju. Na misel mi pač ne pride nič drugega kot to, da si oblastniki želijo vladati bebastim ovčicam. Za katere se eni zdaj zavzemajo z razglašanjem upanja o pomilostitvi, drugi pa bi jim naredili uslugo in zanje plačali kazni. Za kaj že?
Meni se zdi vse to narobe, nesramno, pokvarjeno
Meni se zdi vse to narobe, nesramno, pokvarjeno. Namesto da bi bili veseli, ker mladi vendarle še razmišljajo s svojimi glavami, ker kljub večmesečnemu šolanju preko računalnikov od doma še niso postali roboti, ker so še vedno ljudje, na katere ne le lahko, ampak tudi moramo v prihodnosti računati, jih je torej treba s palico po glavi? Ja, kaže da bo treba kmalu pomilostiti koga drugega, ne pa te naše pametne, odločne in hrabre otroke.
In zdaj še tisti trije dogodki z začetka tega pisanja. Stala sem in uživala, ko sem na dveh drevesih, na vsakem, videla za cel grozd otrok obeh spolov. Še znajo plezati po vejah in pametna očeta sta se veselila skupaj z njimi. Malo naprej sta na klopi dve starejši ženski ogorčeno ugotavljali: "Denar ima, pa ne zna živeti!" Za mano je pridrvel kolesar, ki bi se bil prav lahko sprehajalcu pred menoj zaletel v hrbet. Ni imel zvonca in še oglasil se ni v opozorilo. Seveda je bilo to na pešpoti. Zaključek bo tak: dokler otroci še veselo plezajo po drevesih in si upajo na glas in javno povedati svoje mnenje, se nam ni treba bati, da bo le denar pogoj za znanje o tem, kako je treba živeti.
