Še lahko sledite vsem spremembam in nenadnim obratom? Premišljujete, kaj s prihranki, če bi se banke odločile obračunati negativno obrestno mero, ki jo same že okušajo, tudi za varčevalce? Ste začudeni nad trenutno velikodušnostjo pri ponudbi posojil? Navdušeni nad elegantnim novim avtom, ki ga proizvajalec ponuja na sto obrokov in z ničelnimi obrestmi? Pred nekaj leti, v času bančnih pretresov, si je večja slovenska banka upala odobriti le deset tisočakov gotovinskega stanovanjskega posojila, zdaj je ponudba 30 tisočakov ob ugodnih pogojih že pričakovani del televizijskega oglasnega paketa. Privlačno, vznemirljivo.
Bo še nekaj časa tako? Kdaj bomo kaj več izvedeli od Christine Lagarde, ki po Mariu Draghiju pravkar prevzema guvernersko funkcijo v Evropski centralni banki? Mnogi se spomnijo Draghijeve izjave v času najhujše negotovosti pred sedmimi leti, da bo naredil vse, kar bo treba, za ohranitev evra - in z nekaj skopimi, po novinarskem vprašanju ponovljenimi besedami pomiril tedanjo paniko na finančnih trgih. Ni ostalo pri besedah; Evropska centralna banka je zniževala obrestne mere, kar je lajšalo breme (pre)zadolženih državnih proračunov predvsem na jugu Evrope (Grčija se je spet samostojno zadolžila), z odkupi obveznic pa v bančni sistem vbrizgavala milijarde evrov, da bi pomagala šibkim bankam pognati nov naložbeni cikel. A manj kot desetletje zatem, ko se je posojilni tok skoraj popolnoma ustavil in so denimo v Sloveniji tudi solidna podjetja, ki so računala na obnavljanje posojil ali morda samo jamčila za posojila drugih, padala kot za stavo, si bančniki zdaj belijo lase z likvidnostnimi presežki. Svetovno povpraševanje ne raste več kot poprej, zaradi trgovinskih vojn in drugih negotovosti potencialni investitorji raje obračajo svoje milijone na rastočih borzah, realne nove naložbe se jim zdijo kljub rekordno nizkim obrestim preveč tvegane. Slabi obeti za službe mladih generacij, žal. Se bodo morali vsi prerivati samo še za službe v javnem sektorju? Kako dolgo bi to vzdržali?
Lahko tok obrnejo poleg klasičnih infrastrukturnih projektov nove tehnologije za izkoriščanje obnovljivih energetskih virov, gradnje hranilnikov energije in pametnih omrežij? Kaj drugega, prebojnega? Evropska centralna banka še vedno upa in je pred dobrim mesecem napovedala obnovitev odkupa obveznic, do 20 milijard mesečno. Toda nasprotovanje vbrizgavanju denarja, da bi pospešili naložbe in pojemajočo rast, se zdi zaradi dolgoročnih tveganj glasnejše. Podpirajo banke res obetavne projekte, ki bodo prinesli zaposlitve in vračali denar, ali preveč tvegane? Kakšna bo prihodnost, če se ustvarja denar iz nič, se je – ob mnogih, ki jih to skrbi – te dni vprašal tudi znani slovenski finančnik.
Hkrati beremo, kako zaradi ohlajanja rasti v Nemčiji v nekaterih podjetjih ponovno razmišljajo o začasnem šesturnem delovniku. Tako so se na svetovno krizo pred desetletjem odzvali v Nemčiji in potem tudi v Sloveniji. Njen državni dolg je, ker se je tudi za ohranitev javne porabe ob padcu prihodkov drago zadolževala, trikrat večji kot pred krizo. Prosimo lahko le nebo, da se ne bi ponovilo; rezerva v obliki proračunskega presežka zna biti le kaplja v morje. Nekatere poteze odločevalcev v tem času se zdijo kot odraz velikega optimizma. Banka Slovenije pa je, kljub kritikam, morda zaradi izkušnje z neustavljeno rastjo podjetniških kreditov pred dobrim desetletjem, previdna: omejuje potrošniške kredite, ker letno naraščajo za desetino.
To je signal. Nas skuša varovati pred nami samimi?
