Za danes sem imela v mislih popolnoma drugo temo, a se je v ponedeljek zgodil Franček in me preusmeril. Franček Jauk namreč, ki je v nabito polni dvorani Vetrinjskega dvora (še pomnite, tovariši, tam je bil novinarski klub ravno v času prehoda od tovarišev h gospodom) predstavil svojo novo knjigo Z njimi popotujem. Z imenitnim vodenjem ga je Zora A. Jurič spodbudila, da se je odprl do ganotja, in marsikdo je z njim zaplaval v … nekoč. V spomine, ki so bili morda že pokopani, a je Franček odpihnil prah z njih in spet so zaživeli. Najprej nas je z za spomine izbranimi skladbami zazibal v stare čase The Oldies Dixie Band. Tudi bend je Frančkova generacija, njegov vodja Rudi Moge pa se je pošalil, da je povprečna starost v bendu okrog osemdeset let, a takšna je bila tudi povprečna starost občinstva.
K marsikateremu Frančkovemu utrnjenemu spominu je najbrž vsakdo v svoji glavi dodal nadaljevanje in se v sebi nasmehnil. Ja, še so tu spomini in čeprav jih na glas ne priznamo, so tam nekje globoko zakopani, le včasih se plaho oglasijo. Kot so se tokrat.
No, kar odneslo me je, kadar pišem o spominih, sem kot “lonček kuhaj”, vrejo in vrejo, tako da se moram prisiliti, da neham, da se ne razlijejo po vseh cestah.
Še nekaj se me je v teh dneh zelo dotaknilo. Usoda ljudi, ki bodo nosili spomine po vsem svetu, spomine na domači kraj, na svojce, prijatelje, ljubezni … Proti tem ubogim param, ki tvegajo življenje, ko se sledeč mavrici plazijo čez meje, naši poštenjaki protestirajo, protestirajo proti človečnosti. Ne, azilnega centra na naši zemlji ne bo! Konec debate. Ker razni Afganistanci in Etiopci in podobni posiljujejo in kradejo. Seveda doslej nismo vedeli, kaj je posilstvo, čeprav ga obvladajo tudi kleni slovenski dedci, celo dobri strički in še kdo, ki jim zaupamo otroke. Vse žrtve so lahko srečne, da jim to stori nekdo, ki govori slovensko.
P. S. Težko se sprijaznim s skoraj prepolovljenim obsegom te rubrike, ki jo pišemo penzionistke (ste opazili, da smo ostale le še ženske?). Zaenkrat so nas umaknili na rob strani, naslednji korak bo čez rob. Korak v - prazno. Tako kot pač v življenju je.
