Podivjani ljudje

V zgodovini fašizma in nacizma obstaja faza, v kateri gibanje že deluje v političnem življenju in jasno kaže, kakšne so njegove namere, s propagando, zasnovano na lažeh in obsesivnem ponavljanju, pa je obenem na veliko dejavno na ulici; v tej fazi se na klic takega gibanja odzivajo posamezniki, ki jim po psihološkem profilu ustreza model verbalnega nasilja, sovraštva in avtoritarne oblasti, vendar ob kolikor toliko normalnem delovanju družbe s svojim vedenjem ne izstopajo in običajno ostanejo neopaženi vse do "bujenja". Gre za posameznike, ki zasedajo pomembne položaje in katerih uglajenost in obzirnost sta zgolj površinski in v funkciji njihovega karierizma. Ko se sprosti ozračje sovraštva in nasilja, ki ga vzpodbuja propaganda goebbelsovskega tipa, in ko se pokaže realna možnost, da bo tak sistem prevladal, se taki ljudje prebudijo ali se pustijo prebuditi, za gibanje pa pomenijo veliko pridobitev, saj prinašajo v gibanje privid institucionalne podpore in avtoritete. Nato sprostijo vse svoje frustracije in skrite ambicije, ponavljajo propagando s položaja ugleda in povzročajo veliko škodo, s tem ko med še neopredeljeno večino sejejo zmedo.
Takih človeških zgodb je bilo veliko in vse so, skupaj z gibanjem, končale bedno. Nekaterim se je uspelo izgubiti v akademski sferi, drugi, ki so se za kratek čas povzpeli v kroge blizu oblastem, pa so bili po vojni kaznovani enako kot (prijeti) visoki člani gibanja in pomembni predstavniki režima.
Kje v tem vidim vzporednico s tem, kar doživljamo? Prav v prelomnosti trenutka, ko taki ljudje, v glavnem na visokih položajih, začnejo v javnosti uporabljati najočitnejše prijeme goebbelsovske propagande, ko odkrito kršijo pravila in etična načela službe ter izražajo privrženost avtoritarnemu gibanju. Prepoznamo jih tako po eruptivnem nastopu kot po jasnih znakih njihovih psiholoških ali psihiatričnih težav. Največja težava je v tem, da jih je veliko državljanov pripravljenih poslušati, saj predstavljajo nedvomno avtoriteto: njihova sprememba je tako hitra, da je otežena razumna presoja, zato ta zaostaja za sicer očitno osebno preobrazbo. Izrazit primer je nastop sodnika Zvjezdana Radonjića; potem ko je v televizijskem intervjuju z več kot uslužnim Jožetom Možino predstavil nekatera stališča, ki bi morala biti alarmantna za sodstvo, se je s prostaškim in žaljvim zapisom, kakršnega ne pomnimo, spravil na Borisa Vezjaka in s tem prebil dno nizkotnosti propagandnega aparata Nova24TV. Njegova verbalna kloaka je polna simptomov, ki bi morali sprožiti preplah, saj zadevajo sodnikovo duševno zdravje, ključno za opravljanje tako odgovornega dela. Njegove "jezikovne" opazke so popolnoma nesmiselne, kar vzbuja tudi dvom o njegovem pravniškem jeziku; njegove žalitve so povsem nenadzorovane, z obveznim posploševanjem – denimo ko gre za izražen dvom o znanju vseh "doktora(n)tov" v Sloveniji. Sam doktorata nima. Ko urednik portala, na katerem je Radonjić raztrosil vse najnižje, kar ima v sebi, ta izpad še pospremi s komentarjem "Respect", postane jasno, da gre za osebni primer, zmanipuliran v politično korist. Sodnika Radonjića hvali in podpira višji kolega Jan Zobec, letošnji politični govornik na Svetih Višarjah, kjer je predstavil program, nedvoumno blizu SDS, sodnik, ki je v aferi z varnostnikom pokazal psihološko indikativno vedenje. O Klemnu Jakliču je jasno vsaj to, da tisto, kar sam počne veliko bolj odkrito, vključno s prostaškimi tviti, običajnimi v njegovi politični skupini, očita nekomu drugemu – pri čemer računa na opijajočo moč ponavljanja, ki izvira iz propagande. Pustimo ob strani, da je sama Jakličeva obtožba že v osnovi nesmiselna – nenavajanje podatkov ni laž, neponavljanje znanih podatkov ni zavajanje –, Jaklič računa s pomračitvijo uma tistih, ki so izpostavljeni ponavljanju. Pri tem je stvar tem bolj smešna, ker ustavnim sodnikom nihče ne prepoveduje politične opredelitve, če ni v nasprotju z visokimi etičnimi standardi. Kam je izginila visoka strokovnost tega sodnika, ki bi pravzaprav rad dosegel zamenjavo skorajda celega ustavnega sodišča, ostaja skrivnost. Jaklič uničuje etične standarde, da bi uvedel samo eno politično opredelitev kot dovoljeno: temu se reče totalitarizem.