Vsakič, ko se pred njim pojavi neka zapreka ali pa enostavna naloga, opravek, ki ga je treba dokončati, se ne obnaša tako uvelo kot jaz. Če bi hkrati pričela graditi hišo, bi jo, v nasprotju z mano, on že pozidal, ko bi jaz še zmeraj sedel pred kakšnim zajetnim bagerskim izkopom (drugje kot v bregu si težko predstavljam svojo hišo) in premišljeval, zakaj jo sploh potrebujem.
Podobno bi bilo z uvodno kolumno, ki se je lotevam. Si ne predstavljam, koliko bi sploh zaostajal za njim. Premišljujem o tem, koliko zarečenega kruha sem že pojedel, ko sem razpredal o ljudskih pregovorih, za katere sem zmeraj menil, da so nastali zato, da bi se človek z njimi ne strinjal; ko pa pridem v situacijo, naletim na enega izmed njih, naj si skopljem jamo ali ne, si jo zmeraj. Hkrati s tem se spomnim na verodostojnost in fatalnost ljudske modrosti. Naenkrat se pričnem spominjati vseh žugajočih prstov. Kot da bi me boginja usode spominjala na njeno vsemogočnost in nespremenljivost. Torej, padel sem v lastno izkopano jamo in kolumne se nameravam lotiti odgovorno.
O tem nekoliko več ob koncu. Za začetek bi priložil neki zapis, ki sem ga pred leti objavil na svojem zasebnem facebook profilu. Napisal sem ga v navalu nekega jesenskega melanholičnega razpoloženja, v omami presežka razpoložljivega časa. Kot se rado zgodi v blokovskih naseljih, se težko izogneš od nekod po naključju naloženim odgovornostim, ki ti jih tovrstno okolje samodejno naplavi. Tole se mi je zgodilo. Bodimo uradni, prilagam kopijo objave na facebook profilu:
Si res želimo ulično vahto, hišo za vsako ceno, najhitreje, najugodneje, v “delovni” maniri mongolskih žrebcev, ki so se svoj čas ob galopu krvavo znojili, ne da bi vedeli, zakaj jih ženejo v Samarkand?
