Osamosvojitelji in volk

Svetlana Slapšak Svetlana Slapšak
17.08.2019 04:59
Do knjižnice priljubljenih vsebin, ki si jih izberete s klikom na ♥ v članku, lahko dostopajo samo naročniki paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Glasovno poslušanje novic omogočamo samo naročnikom paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Poslušaj
Ciril Horjak

Priznajte, vi, ki se še spomnite referenduma o osamosvojitvi Slovenije, da o medvedih in volkovih tedaj sploh niste razmišljali kot o delu prebivalstva, ki ga je treba izgnati iz države, da ne bi iz nje nastal zverinjak. Toda osamosvojitelji, zbrani v klubu, ki državi uspešno za nazaj zaračunava svoje fantazme, niso bili tako naivni. Vedeli so, da so tako volkovi kot medvedi nevarni za našo neodvisnost, zato je bil njihov izgon/eliminacija del programa osamosvojitve. Tako je vsaj mogoče razumeti prvega osamosvojitelja, največjega opozicijskega politika in zaščitnika drobnice, ki nas je v svoji nezaustavljivi potrebi, da ob vsakem dogodku v državi poda svojo dokončno oceno oziroma da povsod vtakne svoj nos, počastil s čivkom tudi na to temo. Kje so zdaj Bulgakov, Vladimir Vojnovič, Škvorecky, Hašek in ne nazadnje naš Fran Milčinski, da bi to nepopisno norost prenesli na papir, oder, ekran?
Šakali (ki medtem niso postali vegetarijanci) umirajo od smeha, ko volkove, pretežno verbalno, preganjajo vsi, ki bi se radi prek volčjega repa spet zrinili na sopihajoči vlak slovenske politike ... Potem ko so z njega nesrečno izpadli nekaj političnih generacij nazaj. Toda kako naj se Marjan Podobnik vrne po zaslugi volkov, če je tam položaj že zasedel Žan Mahnič v vsem jagrskem sijaju – junak iz kopriv! Morda vendarle postavijo antikoalicijski šalter pred parlamentom, kamor bodo uspešni lovci prinašali volčje glave, za katere jim bodo na roko plačevali po 500 evrov (ekvivalent nagrade v talerjih, ki jo je izplačevala Marija Terezija?). In ko je tu že nagrada, mora biti tudi glasba, zato naj odmevajo najlepše narodnozabavne melodije, naj zadišita kranjska klobasa in pražen krompir, naj teče pivce iz pivske fontane: takšen parlament si želimo že od nekdaj!
Toda vrnimo se h glavnemu opozicijskemu voditelju: lahko mu pripišemo avtorstvo za vse izmišljene sovražnike, ki so takoj planili, da bi uničili mlado državo, nato pa so se, namesto da bi počasi izginili, neverjetno namnožili, čeprav so bile nad njimi znova in znova izvojevane zmage. Neslovenski izbrisani, jugonostalgiki, udbomafija, ki kljubuje vsem biološkim zakonom, LGBT, levica, feministke, migranti, muslimani in končno divje zveri. Težko bi si bilo zamisliti še katero skupino sovražnikov, vendar nikar ne podcenjujmo moči domišljije. Osebno bi mi bilo ljubše, če bi za sovražnike razglasili klope in lubadarje ter poiskali kakšno učinkovito sredstvo proti njim.
Čeprav me iskreno zanima, kaj bi parlament počel z volčjimi in medvedjimi glavami, se moram vrniti k resnejšemu pristopu. Poskus propadlih politikov, da bi se na sceno vrnili prek splošnega ljudskega odpora (in narodne zaščite) pred volkovi, skuša izrabiti domnevni antagonizem med Ljubljano in širšo Slovenijo. A tu gre zgolj za volilni problem desnice kot celote in nima prave zveze z družbeno dinamiko, antagonizem je umeten in ni podprt niti s statistikami niti z raziskavami prebivalstva. Na nesrečo desnih strank je prav družbena dinamika Ljubljane tista, ki zagotavlja prednost strankam levice. V kakšni meri podeželje zares predstavljajo nastopi domorodcev proti Romom, traktorjev proti beguncem, vaške straže, volčje glave proti znanstvenikom, je veliko vprašanje, prej gre za vprašanje (medijske) vidljivosti: v urbanem okolju to preprosto poteka drugače. Z drugimi besedami povedano, živinorejci imajo vso pravico, da nekaj zahtevajo od države, ta pa ima dolžnost, da njihove upravičene zahteve uresniči, nerazumne pa zavrne. Lovci, ki na javnih soočenjih sicer delujejo nadvse razumno, so, ko jim je zakon to dopuščal, obsojeni medvedki prizanesli, tudi zato, ker ga ni bilo junaka, ki bi jo iz nevarne bližine uspaval. Kaj če se bo kakšen obsojeni volk rešil na podoben način? In tu se začne prava težava – ločevanje realnosti in politične manipulacije, ki jo zaznamuje, ljubeznivo rečeno, domišljijskost. Proces je pravzaprav dragocen za opazovanje, saj jasno kaže, kako se ustvarjajo sovražniki. Znanstveniki svarijo, da lahko "odvzemanje" volkov iz narave in njihovega tropa povzroči motnje v volčji hierarhiji in pravi nered, ki bi lahko bil za živino in živinorejce še veliko neugodnejši. Strokovnjaki in znanstveniki so torej za politične manipulatorje sovražniki. Živijo ali vsaj delajo v mestu, meščani so torej sovražniki. Meščani delujejo proti interesom živinorejcev, podtikajo volkove tja, kjer jih prej ni bilo, in tako naprej: mešanica skopuštva, pohlepa, neobveščenosti, frustracij na eni in politične koristoljubnosti ter proizvajanja megle na drugi strani ... Ob popolni neskrbi za stanje okolja, v katerem se gospodari. Nikar se ne slepimo: nekdo ima od tega spora med vasjo in mestom ogromno korist - in to so tisti kapitalistični škodljivci, ki izigravajo predpise, lažejo, vlačijo odvetnike s seboj, mahajo naokrog z milijoni, za razliko od živinorejskih deset tisočev evrov, ter veselo onesnažujejo, zastrupljajo zemljo za stotine generacij za nami. Dodajmo še njihove nezakonite gradnje in dobimo zmedo, resnično vredno največjega satiričnega peresa ... A tudi in predvsem resnega postopanja politike in državljanov.

Ste že naročnik? Prijavite se tukaj.

Želite dostop do vseh Večerovih digitalnih vsebin?

Naročite se
Naročnino lahko kadarkoli prekinete.

Sposojene vsebine

Več vsebin iz spleta