Pred kratkim sem prejel e-pošto Ajše al Gadafi, edine hčerke nekdanjega libijskega diktatorja. Ne poznava se. Gospa Gadafi mi je kljub temu prav zaupljivo pisala, da bi mi rada zaupala 27 milijonov dolarjev in pol, če ji pomagam investirati denar v svoji državi. Kraljevsko mi bo povrnila, s povračilom v višini 30 odstotkov. Prosila me je, naj se nujno povežem z njo. Seveda nisem verjel, da mi zares piše gospa Gadafi. Saj tudi ni bilo prvič, da se mi je kdo oglasil na tak način. Gotovo se je tudi vam vsaj enkrat v življenju zgodilo, da ste prejeli podoben dopis – nekdaj v obliki pisma, kasneje po faksu in zadnje čase po e-pošti. Naklepanje prevare.
Nigerijci temu pravijo kar "419", po členu v svojem kazenskem zakoniku: nekdo se poveže z vami in trdi, da ima dostop do ogromne količine (poneverjenega) denarja, in ta nekdo bi rad pomoč, da ga spravi iz Nigerije (ali pa Rusije, Brazilije oziroma od kod drugod). Podjetni Nigerijci pošiljajo na milijone takšnih e-sporočil, in ko kdo od prejemnikov nasede, ga najprej prosijo za manjše administrativne zneske, nato izvedejo veliki udarec. Kdor pristane na srečanje, ga prepričljivo potegnejo za nos.
Evropejci govorijo ali pišejo o primerih 419 večinoma v povezavi z bajno korupcijo, kakršna vlada v deželah, kot je Nigerija, napol ogorčeno, napol s posmehom. Redkeje se ukvarjajo z vedenjem naslovnikov prevare, ki večinoma veljajo za žrtve, čeprav so pravzaprav sostorilci. Kako lahko pošiljatelji takšne pošte pridejo na absurdno misel, da bo kakšen Evropejec nasedel tako napihnjeni pravljici o zlatu in draguljih? Finta deluje samo zato, ker je za obe strani samoumevno, da bo Nigerijec, Libijec ali Iračan umazane denarce zaupal čistemu Evropejcu, da ga bo ta čuval in opral. Nikomur se ne zdi nenavadno, da je samoumevno slepo zaupati Evropejcu in da bo nakradene milijone varno shranil. Kakor da je to naše delo pri globalni delitvi zadolžitev:
Oni pokradejo, mi pa prikrivamo – dolar dolar pere. Vsako e-sporočilo 419 opozarja na to, da je korupcija na globalnem jugu možna samo zato, ker bo nakradeni denar prej ali slej pristal pri nas, v Londonu ali Zürichu, na Cipru ali v Liechtensteinu.
Ko gre za denar, za “naše” blagostanje, dvigne gospod Hyde svojo odurno glavo in sabotira boj za človeško dostojanstvo in lepo življenje vseh
