“Ali si želim otrok, je skrivnost, ki je ne izdam niti sebi - je največja skrivnost, ki je ne izdam niti sebi. Če si v dvomih, je prav, da počakaš. Ampak kako dolgo? Naslednji teden jih bom imela sedemintrideset. Za nekatere odločitve zmanjkuje časa. Kako naj vemo, me sedemintridesetletnice v dvomih, kako bo z nami? Po eni strani radost, ki jo prinesejo otroci. Po drugi strani muka. Po eni strani svoboda, ker nimaš otrok. Po drugi izguba, ker jih nisi imela – ampak kaj pa lahko izgubiš? Ljubezen, otroka in vsa tista materinska čustva, o katerih mame govorijo tako mamljivo, kakor da je otrok imetje, ne početje. Početi je tisto, kar se zdi težko. Imeti se zdi nekaj krasnega. Ampak otroka nimaš, temveč ga počneš. Vem, da imam več kot večina mater. Imam pa tudi manj. Po svoje nimam sploh ničesar. Ampak to mi je všeč in mislim, da si ne želim otroka.”
Ni veliko knjig, ki bi o materinstvu govorile na tak način. Sheila Heti je v delu, ki je nastajalo kar sedem let, želela opisati vse stvari o materinstvu, o katerih si ženske sploh ne upajo razmišljati. Morda tudi zato, ker do pred nekaj desetletji, do izuma zanesljive kontracepcije, o tem ni bil kaj razmišljati. In še manj dvomiti. Če se je zgodilo, se je zgodilo. In če se ni, se pač ni.
Danes pa je že dvom o materinstvu tabu. Če dvomi ženska, seveda. Še večji tabu je, če ženska pove, da si otrok ne želi. In morda še največji, če ženska, ki nima otrok, prizna, da ji za to ni nič žal. “Materinstvo velja za mistično stvar in hotela sem ga demistificirati,” pravi avtorica. Knjiga je v manj kot enem letu po izidu v originalu dosegla kultni status tako med bralci kot na teoretskem področju. Je pripoved, ki pod vprašaj postavlja vrednote, ki so jih bile ženske dolga stoletja primorane jemati za svoje.
V založbi Beletrina, kjer je Materinstvo izšlo v prevodu Katje Zakrajšek, ga označujejo za roman, ki prevprašuje vlogo ženske, ukvarja pa se tudi s samo formo romana. “Če bi ga želeli zreducirati na nekaj misli, bi rekli, da gre za razmislek o tem, ali imeti otroke ali ne – so še vedno nujnost ali so postali le sentimentalna gesta? A v resnici je to delo mnogoplastno, razpeto med teorijo, življenje in fikcijo si zastavlja temeljna vprašanja o tem, kako preživeti in živeti, kdo smo in v čem je smisel. Gre za filozofski roman, kar mestoma spretno skriva za navideznimi banalnostmi, a to le zato, da lahko iznenada udari z vso silo. Je temeljno branje za vse, ki razmišljajo o tem, ali bi imeli otroke, pa tudi za tiste, ki so to odločitev že sprejeli, a življenje zato ni nič lažje.”
