Naj ponovim, kar sem že večkrat zapisala: Boris Pahor, v Trstu rojeni slovenski pisatelj, ki bo avgusta dopolnil 107 let, je darilo prejšnjega stoletja nam vsem, da bi bilo novo boljše. Res je moral dočakati sto let, da smo vrednost tega pokončnega pričevalca o tragični zgodovini minulega stoletja, ki je tudi njegova osebna zgodovina, prepoznali, a bolje pozno kot nikoli. Vsekakor si zasluži, ne samo zaradi častitljive starosti, ki jo v njegovem primeru brez pomislekov lahko enačimo z modrostjo, marveč tudi zaradi globoke etične drže, da mu prisluhnemo. Ne le v njegovih romanih in novelah, saj je Pahor, kot pravi dober poznavalec njegovega življenja in dela urednik Zdravko Duša, zanimiv tudi kot kritik, polemik, pisec dnevnikov: “V tem zna biti zabaven, izzivalen, včasih se krega. Vedno pa je širok in odprt.”
Da je res tako, se lahko prepričate, tudi ko odprete najnovejšo knjigo, pravzaprav knjižico ličnega formata, s Pahorjevimi citati oziroma mislimi, ki jih je Zdravko Duša pobral iz raznih virov, v uvodu pa zapisal: “Dobri pisatelji se ne odlikujejo le po zaokroženih opusih, njihova dediščina je tudi množica sugestivnih misli, ki si jih bralstvo zapomni ali celo beleži, da pozneje zakrožijo kot pripravni citati in resnice. Ali, v primeru našega tržaškega avtorja - kakor odbleski od valovanja morske gmote, kratki, ostri in presvetljujoči ...”
Knjižico pošilja Mladinska knjiga med bralke in bralce sedem let za tem, ko so izdali veliko monografijo Tatjane Rojc o tržaškem pisatelju ob njegovi stoletnici in jo naslovili Tako sem živel. Nekako samoumevno je torej, da nosi novo delo, ki prinaša povzetke Pahorjevih življenjskih spoznanj, naslov Tako mislim. V njem so (i)zbrana razmišljanja iz vseh obdobij pisateljevega življenja, razdeljena na 15 tematskih poglavij, v katerih Pahor premišljuje - poleg treh, ki jih objavljamo - še o svojem Trstu, požigu Narodnega doma oziroma grmadi v mestu, Krasu, jeziku, pisanju, naravi in bogu, krščanstvu, ljubezni, ženski, soprogi Radi - Živki, Slovencih in o človeštvu. Zajete so torej vse njemu tako ljube teme, dopolnjuje pa jih še fotografsko gradivo, ki tudi predstavlja svojevrsten sprehod skozi njegovo in naše stoletje.
Brez pretiravanja: prav vsak citat je biser zase, poglejmo samo tega, tako aktualnega za ta čudni čas, ki nas sili v razmišljanje o temeljnih stvareh: “Menim, da bi zavest, da si mora pač človeška skupnost sama urediti način obstoja, koristila pri iskanju neke pravične organiziranosti. In če imenujemo takšno pojmovanje materialistično, potem bi rekel, da ta duhovnost, ki se je porodila v nas, svetuje, da smo skromni pred misterijem vesoljstva, in če nismo verujoči, to ne pomeni, da nismo globoko religiozni, kot je poudaril Einstein.”
Knjižica, ki jo lahko nosite s seboj v žepu tudi kot brevir.
