Mladinske knjige, te več desetletij največje slovenske založniško-knjigotrške hiše, si včasih ni bilo mogoče zamišljati brez njenega prvega moža in nasprotno seveda. Med Mladinsko knjigo (MK) in Milanom Matosom (MM) je veljal enačaj. MK = MM. Ko jo je leta 2009 po 38 letih skupne poti v dobrem in slabem direktor zapustil, je Skupino Mladinska knjiga sestavljalo 14 slovenskih in tujih podjetij, ukvarjajočih se z založništvom, s knjigotrštvom, papirništvom, z logistiko in s tiskarstvom. Da bi odšel, ga je prešinilo v hipu, na novoletnem sprejemu za poslovne partnerje: “Dovolj, konec je neke zgodbe, začela se je nova, v tej se ne vidim več.” Tudi o tem, zakaj se je to zgodilo, piše zdaj v svojih spominih, ki so obenem tudi biografija Mladinske knjige skozi njegove oči.
Med Matosovim vodenjem so se prihodki podjetja povečali za štirikrat, prav tako število zaposlenih (več kot 1600), izšlo je na tisoče naslovov, med njimi številne knjižne uspešnice od Enciklopedije Slovenije prek Slovenskega velikega leksikona do Zlate biblije. V žepni multinacionalki, kot je Matos poimenoval MK, so razvili različne prodajne poti, za tiste čase in te kraje nenavadne trženjske metode. Predvsem pa je Matos (lahko) ponosen na Svet knjige, knjižni klub, ki je v desetletjih delovanja v slovenske domove prinesel na milijone knjig.
Knjižni klub je bil pravzaprav razlog, da je avtor Hiše velikih zgodb oktobra 1971 prišel v MK, kamor ga je povabil tam že zaposleni kolega z ekonomske fakultete Slavko Pregl. Svojo tedanjo službo v zunanjetrgovinskem oddelku ljubljanskega podjetja Commerce, kjer je trgoval največ s pesticidi in insekticidi (Več so prodali, bolj slabo vest je imel!), je Matos zapustil lahkega srca, saj je bil svet knjige od malega njegov svet, a je po prihodu v MK s težkim srcem spoznal, da knjižni klub, ki naj bi ga postavil na noge, v MK večinsko ni zaželen. A se ni vdal, bil je prepričan in trmast in nastala je zgodba o uspehu. Ena od mnogih v tej hiši, seveda pa so bile tudi drugačne. O vseh, dobrih in slabih, tudi o tem, kako sta se dajala z DZS (Petanom) za Cankarjevo založbo, piše zdaj Matos v svojih spominih, brez posebnih zavor in dlake na jeziku, za koga morda celo preveč neposredno, sploh ko gre za nekatere (pomembne) ljudi. Še posebno je v tem pričevanjskem okviru zanimiva zgodba o lastninjenju MK, tako značilna za trazicijo po slovensko. “Junake”, ki nastopajo v njej, smo srečevali še v marsikateri drugi tranzicijski zgodbi, tudi kakšni časopisni, vse pa bi se, če bi bile napisane, lahko brale kakor ta, kot mešanica grozljivke in kriminalke.
Da konec ni pretežak, poskrbi prgišče anekdot, recimo o klofuti Svetlane Makarovič ali o samozaložniškem Pavčkovem Juriju Muriju.
