Magrisov roman Non luogo a procedere, ki je v odličnem slovenskem prevodu Tržačanke Veronike Brecelj dobil čisto nov naslov Brazgotine, je darilo razvajenim literarnim sladokuscem. S svojo večplastnostjo ponuja veliko bralskega užitka in snovi za razmišljanje. O zgodovini, vojni in miru, človekovi psihi in ranah, ki si jih zadajamo, ko se v nas tolčeta dobro in zlo.
V ospredju je Trst v (po)vojnem kaosu s svojo zloglasno Rižarno, v kateri so nekoč luščili riž, potem pa so jo med drugo svetovno vojno nacisti spremenili v koncentracijsko taborišče s krematorijem. O tem dolgo zamolčevanem delu tržaške zgodovine se niti v antifašističnem okolju, v kakršnem je odraščal Magris, ni govorilo. Danes o njem seveda obstajajo številne knjige, a romanopisec pove marsikdaj več kot zgodovinar.
Magris si za izhodišče pripovedi izbere strastnega zbiralca, ki kopiči vse, kar je bilo skozi zgodovino povezano z nasiljem, od puščic, lokov, bojnih sekir do podmornic, oklepnikov, topov; mož si želi postaviti Muzej vojne, s katerim bi nekako priklical mir - in je za to pripravljen žrtvovati čisto vse. V določenem trenutku se njegova obsedenost usmeri v Rižarno in njene zločine, začne prepisovati (kasneje načrtno prepleskane) grafite, ki so jih na zidove taborišča zapisovali jetniki, slovenski, hrvaški in drugi. V bistvu gre za imena ne le zločincev, ampak tudi tistih, ki si niso nujno zamazali rok s krvjo, niso pa imeli težav seči v roke krvnikom, izdajalcem, ovaduhom. Tako se Magrisov junak bori, kot pravi, ne proti pozabi, ampak proti pozabi pozabe, proti krivičnemu nezavedanju, “da smo pozabili, da smo hoteli pozabiti ... V vsaki tržaški mestni ulici vidim dim, ki ga nismo hoteli videti”. A kaj, ko ti njegovi dnevniki skrivnostno izginejo, on sam pa umre v požaru, ki je bil morda celo podtaknjen, tako kot je umrl resnični tržaški zbiralec orožja Diego de Henriquez (1909-1974), ki je navdihnil Magrisa, da je ustvaril ta lik. (Mimogrede: zanimivo je, da je de Henriquez navdušil še enega tržaškega pisatelja, Dušana Jelinčiča, ki je o njem objavil zgodbo v svoji pred kratkim izdani zbirki novel Tržaške prikazni.)
V Brazgotinah zbrano staro železje in predmeti iz vseh vojn pripoveduje zgodbe tistih, ki so z njimi odhajali v smrt ali jo povzročali v različnih krajih in časih. Pojavljajo se tako nenavadni liki, kot sta Indijanec v Kafkovi Pragi in črnka s plemiškim nazivom, seveda ne manjka niti zloglasni nacistični zločinec Odilo Globočnik, popisano je tudi praznovanja Hitlerjevega rojstnega dne 20. aprila 1945 na gradu Miramar. Ves ta mozaik povezuje Magrisova izmišljena junakinja Luisa, hčerka tržaške Judinje, žrtve holokavsta, in afroameriškega zavezniškega vojaka, ki ji je zdaj zaupan načrt za ureditev tega posebnega Muzeja vojne. Seveda je posebna tudi njena zgodba.
