Marsikdo je oktobra ob novici o smrti Alojza Rebule užaloščeno pomislil, da je Korintski steber, ki je letos izšel pri celjski Mohorjevi, njegov zadnji roman. Zmotno, kajti le malo pred smrtjo je Mladika v Rebulovem rodnem Trstu izdala kratki roman Ob pritoku Jangcekjanga, v katerem se je pisatelj, ki je ustvarjal res do zadnjega diha, podal v prihodnost. Zanj neobičajno, saj smo bili vajeni, da ga navdihuje zgodovina, stara in novejša. Na njenem ozadju je ta široko razgledani klasik in kristjan v svojem mojstrskem slogu rad razmišljal o globljih eksistencialnih vprašanjih posameznika in družbe. Zdaj, pred svojim zemeljskim koncem, je za razmislek o duhovnih razsežnostih in stiskah sodobnega človeka uporabil fantazijsko prihodnost, kljub tej drugačnosti pa nosi tudi ta roman jasno prepoznaven Rebulov podpis. Še več, morda je to kar neke vrste duhovna oporoka, osebna izpoved vere, hkrati pa tudi pisateljeva vizija prihodnjega razvoja sveta.
Pisatelj Alojz Rebula (1924-2018) sodi med tiste predstavnike slovenske književnosti v Italiji, ki so ustvarjali vse povojno obdobje. S svojimi deli, kot so Senčni ples, V Sibilinem vetru, Nokturno za Primorsko in številna druga, se uvršča v sam vrh slovenske literature, kar dokazujejo tudi nagrade s Prešernovo na čelu. Njegov opus obsega črtice, novele, romane pa tudi refleksivno dnevniško in potopisno prozo.
