Mrcvarjenje

To besedo smo že večkrat slišali v zvezi z načinom ravnanja vlade z STA. Med intervjujem s predsednikom vlade na državni televiziji je bilo to tista točka, na kateri sta se maska vljudnosti in verbalni niz samohvale predsednika stopila in njegovo tako prepoznavno pobalinstvo je izbruhnilo v nespremenjeni obliki. Intervjuju ni bilo mogoče z ničimer več povrniti uglajenosti, ki pritiče formalnemu okviru, in pokazala se je surova resnica: predsednik vlade ni sposoben več kot pol ure ohraniti nivoja, ki se od njega pričakuje. Nobenega dvoma ni več, še manj pa upanja, da bo lahko svoje prostaštvo v prihodnjih šestih mesecih zadržal znotraj meja svoje države. Znotraj meja vemo, s čim imamo opravka. Tudi zunaj njih je to iz dneva v dan bolj jasno. Mi pač bolje prenašamo mrcvarjenje.

V zadnjem času je bilo nekaj odzivov, ki to očitno dokazujejo. Na ministrstvu za kulturo so bili neprijetno presenečeni in užaljeni, ko se v evropskih institucijah sploh niso zmenili za "argumentacijo", ki so jim jo ponudili. Ker so v evropskih institucijah pravi umetniki v uravnoteževanju, so na razgovore, pretežno na zoomu, povabili nekaj sodelavcev Janševih medijev. Ti so se prav tako iskreno začudili, da nič, kar so povedali, ni bilo vzeto resno, in so bili hudo razočarani. Nikomur se denimo ni zdelo potrebno odgovarjati na ogorčena pisma "novinarskih legend" iz istega kroga. Pa še Žiga Turk je bil "prevaran" s strani dvojnega dobitnika Pulitzerjeve nagrade ... To ne pomeni, da niso bili opaženi. Ravno nasprotno, a če bi omenjeni znali misliti, bi o svojih spodrsljajih molčali ... Toda oni mislijo, da so v tujini do neumnosti enako strpni kot doma.

Domača strpnost je prestopila vse meje dopustnega in dostojnega. Kako dolgo bomo še morali čakati, da bodo novinarji predsednika vlade začeli opozarjati na očitne laži, ki se jih poslužuje? No, morda bi morali biti zadovoljni, ker so bila zastavljena vsaj nekatera neprijetna, a ključna vprašanja. Kajti količina sramote, ki jo bo treba pogoltniti od začetka julija naprej, bo presegla vse domače muke. Dan po intervjuju je predsednik vlade naenkrat na proslavo povabil cel narod (preko portala Nova24TV). Na isto proslavo, ki je bila doslej najavljana kot nekaj ekskluzivnega, povsem omejenega, z najvišjimi gosti in mnogimi odsotnimi. Zdaj pa naj naenkrat pridemo vsi, iz vse države, vsi smo dobrodošli, za prevoz, sendviče in pijačo bo poskrbljeno, predvidevam. Ne potrebujemo vstopnic, vabil, dokumentov, dokazov; sicer so se pozneje pojavili tudi pogoji, povezani z epidemijo. Predsednik vlade si želi splošne zabave, on je prisrčen, gostoljuben in topel. Skratka, Janša si želi incidentov.

Zvijači predsednika vlade se ni težko izogniti - treba je le ponoviti lansko praznovanje, na drugem mestu, in se pripraviti na dolgo pot do doma, okoli vseh policijskih kordonov, postavljenih za zaščito tiste prave, domoljubne predstave. Kajti narodu, ki se ne bo odzval na povabilo predsednika vlade, niti na misel ne pride, da bi se odpovedal svoji proslavi in spremljajočemu veselju ali da bi se mešal s tistim drugim narodom. Predsednik vlade namreč zdaj potrebuje resnično veliko in vznemirljivo predstavo tako za visoke goste kot zase. Nič ni lažjega od provokacij, in če niti to ne uspe, nič lažjega od laži. Ko boste brali to kolumno, se bo vse to že zgodilo. Če bi živeli v funkcionalni državi, bi minister za notranje zadeve še danes odstopil in predsednika vlade obtožil, da krši dogovore o varnosti in spodbuja nerede. Vemo, da tega ne bo storil, zato ne preostane drugega, kot da počakamo in vidimo, kakšna burleskna pojasnila in ukrepi se bodo pojavili.

In če to ni dokaz o neuravnoteženosti, potem je seznam simptomov v glavnem izčrpan.

Največja težava z zvijačo predsednika vlade je ravno v očesu opazovalca, tistega zunanjega. Očitno evropsko in svetovno zavračanje, da bi pristali na lokalno verbalno norost in premaknjeno zavest medijskega sloga predsednika vlade, je izzvalo ta zares ostri odziv. Lahko bi pričakovali, da nekateri visoki gosti po informaciji o pravkar razglašeni kaotičnosti proslave nanjo ne bodo prišli. Presenečenje bi lahko odvrnilo tudi dober del diplomatskega zbora. Protokolarna ekipa bi morala odstopiti. Sami in svobodni bi lahko imeli janšisti nepozabno zabavo, enakovredno nekdanjim predstavam pred sodiščem. A s tem bi zagotovo izneverili pričakovanja vodje. Gledano resno ter s stališča razuma in javne koristi, bi moralo biti to povabilo predsednika vlade tema razprave v nekaj parlamentarnih odborih in tudi v parlamentu samem. Težko bi se lahko bolj približali zahtevi o odstopu s položaja in razpustitvi vlade. Predsednik republike, ki je v tem primeru osebno zapostavljen, grobo preskočen in izpostavljen tveganju, bi bil najbolj primeren za to, da izrazi to zahtevo. Šalim se, seveda … saj je na objavljenem povabilu prvi naveden prav predsednik republike, pod njim pa državni zbor in še vlada. Kdo in kdaj je v parlamentu slišal za povabilo in ga izglasoval? Kajti če parlament o tem ni bil obveščen in je bila s tem zlorabljena njegova avtoriteta, je razlog za odpoklic vlade in njenega predsednika še toliko bolj prepričljiv, tako rekoč neizogiben. Kako poimenovati to obliko samovolje? Mrcvarjenje. S tem se, pomensko in po smislu, položaj nas vseh izenači s položajem STA, ki je dejansko simbolna točka vsega, kar se dogaja. Ne govorim niti o trajanju niti o vzdržljivosti mrcvarjenega; naj bo to jasno brez posebnega pojasnjevanja.

Med igro z odkritimi kartami ne bi smeli ničesar spregledati. Samozavestni vodja si je v tej igri izmislil še eno zvijačo, ki jo zdaj pridno ponavljajo njegovi "politični komentatorji": svoboda medijev in svoboda izražanja nista ista stvar, torej je razumni del države znova v zmoti, tava, nima pojma itd. Zveni izzivalno, vendar ne pomeni veliko. Svoboda izražanja zanj očitno zadeva izražanje v vseh sredstvih komuniciranja, ki niso mediji, torej v tvitih, na družbenih omrežjih in podobnem. Na začetku intervjuja je predsednik vlade izjavil, da ni proti ostrini komentarjev; skratka, ne on ne njegovi troli s svojimi tvitovskimi izpadi niso krivi, krivi so tisti s transparenti na protestih, ročno napisan transparent pa je seveda medij. Iz tega izhaja, da je svoboda medijev manjša oziroma z nečim omejena. Predsednik vlade ni neposredno povedal, kar je vsem jasno, in sicer da bi rad imel pod nadzorom vse medije, ampak se je malo vrtel okoli profesionalnosti, toliko da je nasmejal občinstvo. Kajti ne glede na obračanje glave stran in stiskanje nosu je večini vendarle jasno, kaj v janšizmu pomeni medijska resnica. Režimski, tajkunski, fake news mediji, vsi obsojeni na mrcvarjenje, vaša prihodnost je razkrita, vsi boste izpostavljeni … svobodi medijev.

Ne dvomim, da so bili mnogi, ki so poslušali intervju s predsednikom vlade, presenečeni - tudi sama sem bila. Ne glede na blaziranost in samozagledano omiljevanje očitne grožnje državi in državnemu sistemu pri mnogih verjamem, da je to dober znak. Presenečeni smo in iz tega izhaja, da se moramo odzvati. To ne pomeni, da vedenje predsednika vlade ni bilo predvidljivo. Nasprotno, v glavnem se je ponavljal. Presenečenje pomeni, da bi se razumno odzvali na vsako spremembo, ne glede na trideset let ponavljanja že povsem obrabljenih zvijač. Presenečenje pomeni, da je bilo tisto človeško v nas ohranjeno, da večine "prvi v službi resnice" niso niti prestrašili niti poteptali, da takoj po presenečenju sledi odpor. In izkušnja zadnjega leta kaže, da bo odpor še naprej človeški in razumen in, tako kot običajno, vesel.