Po drugi svetovni vojni je bilo v Evropi pobitih na stotine tisočev nemških in drugih okupatorskih vojakov, izdajalcev, kolaborantov in zagotovo veliko po krivici osumljenih. Maščevanje se je množično, brez sojenja izvajalo tudi v državah z delujočim in neprekinjenim sistemom sodišč, ne le v revolucionarnih razmerah. Pobite so bile cele družine. Krvavo maščevanje je trajalo relativno kratko, zmaga in maščevanje sta pač nevarna za stabilnost družbe.
Britanci, ki so ob koncu vojne zasedli dele Evrope, so maščevanje nad množicami ustašev, domobrancev (Slovencev in Hrvatov) in četnikov, ki so pri njih iskali milost in azil, prepustili tistim, ki so za maščevanje imeli neposreden motiv - njihovim preživelim žrtvam. Tudi ujete Nemce in kolaborante so hladno prepustili Rdeči armadi in dobro so vedeli, kaj jih čaka. Sovjeti takrat niso sanjali o revoluciji, niso potrebovali nobene ideološke pretveze, izvedeno je bilo le maščevanje.
Britanci, ki so ob koncu vojne zasedli dele Evrope, so maščevanje nad množicami ustašev, domobrancev (Slovencev in Hrvatov) in četnikov, ki so pri njih iskali milost in azil, prepustili tistim, ki so za maščevanje imeli neposreden motiv - njihovim preživelim žrtvam. Tudi ujete Nemce in kolaborante so hladno prepustili Rdeči armadi in dobro so vedeli, kaj jih čaka. Sovjeti takrat niso sanjali o revoluciji, niso potrebovali nobene ideološke pretveze, izvedeno je bilo le maščevanje.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
