Gre za odlično sistematizirano znanstveno razpravo, v kateri je predstavljena zgodovina pojma z znanimi primeri, potem medicinski vidiki in pregled etičnih stališč o evtanaziji, tudi teoloških. Še danes bi mu verjeli – navsezadnje je zdravil tudi Hegla. Marxova knjiga med drugim kaže, da se je o evtanaziji v preteklosti znanstveno in racionalno razpravljalo ter da današnje vznemirjenje povzročata predvsem nevednost in politično koristoljubje. Marx seveda ni poznal nacističnega genocida, ki so ga cinično imenovali "evtanazija". Zmeda, ki je nastala iz nevednosti je pomešala več različnih pomenov: neboleča, mirna, a naravna smrt, o kateri so pisali že v antiki in jo včasih imenovali "lepa smrt"; pomoč pri samomoru, v primeru neozdravljive in nevzdržne bolezni ali drugega resnega stanja; skrajšanje življenja, ko ni upanja na zdravljenje in ko se bolnik sam ne more odločiti; in končno neprostovoljna smrt, ki je enaka umoru in nima nobene zveze z evtanazijo, razen v zavesti in izjavi storilca. Danes govorimo samo o drugem in tretjem primeru kot o evtanaziji. V mnogih državah se tretji primer izvaja zakonito, drugi pa le v Kanadi, Švici in na Nizozemskem. V Švici je ta storitev plačljiva in jo lahko dobijo tudi tuji državljani, na Nizozemskem je del zdravstvene oskrbe, a le za tiste z nizozemskim državljanstvom. To pravico je nedavno izkoristila pisateljica Dubravka Ugrešić, ki je imela to državljanstvo. Tretji primer se izvaja tudi na živalih, pod veterinarskim nadzorom, skoraj enako kot na ljudeh: najprej jih uspavajo, nato dajo smrtonosno injekcijo. Lov ni evtanazija!
Današnja manipulacija z evtanazijo služi res ostudnemu cilju – strašiti ljudi z nasilno smrtjo, ki jo pripravljajo neki sovražniki, seveda politični. Za to je, trdijo nasprotniki evtanazije, najbolje uporabiti preventivno maščevanje, torej takšne sovražnike vnaprej kaznovati. Naj bo to še tako nerazumljivo, nasprotniki evtanazije so običajno tudi zagovorniki smrtne kazni in hkrati nasprotniki splava. V vseh treh primerih je "sovražnik" nasilno, pogosto in po možnosti dokončno kaznovan. Rasizem, seksizem, nacionalizem in druge oblike nestrpnosti praviloma spremljajo takšno mentaliteto. Zato v EU velja, da se v nobenem od teh primerov ne sme odločati na referendumu, saj bodo vedno trpele manjšine in najranljivejši. V zgodovino slovenskega pravosodja je za vedno s sramoto zaznamovan referendum zoper pravico žensk brez partnerja do zdravstvene pomoči pri zanositvi in glasovanje proti manjšini, ki so ji že bile odvzete državljanske in človekove pravice - proti izbrisanim. Tako kot je nedopusten referendum o smrtni kazni, je nedopusten tudi referendum o evtanaziji. Z evtanazijo naj se najprej ukvarjajo strokovnjaki in zainteresirane strani, po možnosti stran od javnosti, v neposrednem sosledju od predlogov do sprejema pravnih okvirov. Po drugi strani pa je razprava o tem, ali je evtanazija človekova pravica, izjemno koristna, tako kot vse druge razprave o širitvi starih in uvajanju novih človekovih pravic.
Sredstva, ki jih uporablja desničarska propaganda v vseh teh primerih, so preprosta: ignoranca in pomanjkanje informacij, zamegljevanje in prikrivanje ter laži. Med preverjenimi in odgovorno predstavljenimi podatki na spletu ter propagando, vraževerjem in manipulacijami lahko vsakdo z osnovnim znanjem, računalniško pismenostjo in neobremenjenim odločanjem izbere tisto prvo in pravo. Zakaj tega ne storijo tisti, ki delajo v medijih? Za del njih je odgovor jasen – ker delajo za propagando. A poleg podrejanja tipu govora in pisanja, ki ga zahteva določena propaganda, je tu še nekaj drugega – odsotnost navade preverjanja informacij, pogrezanje v laž kot sistem, izgubljanje kriterijev, strukturna nepismenost, podcenjevanje publike. Vse to se je že zgodilo, škoda je bila storjena, evtanazija pa je v veliki meri populistična tema za najbolj nevedne, široko zastopana v medijih. Kar je mogoče storiti, je ne samo umiriti in usmeriti razpravo, ampak se je treba temeljito omejiti, zmanjšati in zatreti populizem. Na koncu se je treba spomniti tudi "tistega" Karla Heinricha Marxa, in njegovega pomembnega izraza Vermittlung (posredovanje, mediacija), ki pomeni odnos med telesom in materialom – delom. Tudi mediji danes nosijo ta pomen, torej posredujejo: zakaj in komu bi posredovali nekaj, kar nismo?
Zato goreči napadi na evtanazijo, polni vraževerja, nevednosti in nasilja, kažejo toliko podobnosti z že obstoječimi napadi na svobodo v vseh njenih oblikah. Vsa politika desnice temelji na sovraštvu in omejevanju, zato desnica v današnjem svetu ne more biti enakovreden sogovornik pri večini pomembnih vprašanj
V javnem mediju me je lik z RTVS, ki sem ga v šali poimenovala Jabba The Hutt, javno izpostavil zaradi stavka iz moje kolumne v Večeru, objavljenega tudi v Mladini 16. aprila 2023:
"Tolpa prevarantov, ki je ugrabila medije in vanje vtaknila izmečke iz medijske kanalizacije, je rezultat Janševe prepoznavne taktike."
Sovražni govor? Pravzaprav ne: tolpa je po fran.si (slabšalno) "organizirana skupina ljudi, ki se ukvarja z nelegalnimi, nezakonitimi dejavnostmi". To je besedilo, s katerim vlada ocenjuje delovanje vodstva RTVS. Ugrabljenost se nanaša na način, kako se podtikajo kadri na RTVS. Najboljši primer je prehod rušilca STA Urbanije na RTVS. Prevarant se nanaša na skrito strokovno neustreznost vodstva in pripravljene razpise. "Izmeček": po fran.si je (slabšalno) "človek, ki ga kaka skupnost izloči". Gre za novinarje, ki objavljajo pod psevdonimom in so zato neprimerni za skupnost poklicnih novinarjev. V svoji knjigi o sovražnem govoru sem Nova24TV označila za "medijsko kanalizacijo", ker že sedem let objavlja rasistične, seksistične in dosledno sovražne članke in komentarje. Gre torej za profesionalen, legitimen, preverljiv in na premnogih primerih dokazan učinek. Nič v mojem stavku torej ne kaže, da gre za sovražni govor. Na drugi, medijski strani, pa gre za tipično denunciacijo, ki stigmatizira tiste, ki nimajo glasu v mediju, kjer kraljuje Jabba the Hutt. Ko sta on in Jože Možina na vrsti za vodenje tedenskega Utripa, vemo vnaprej, da so prejšnji teden v Sloveniji komunisti množično pobijali nedolžne – naš preostali svet, njegova zgodovina in sedanjost, jima je kot novinarjema neznan.
Ta podrobnost posredno kaže, kaj vse je mogoče, ko se tovrstni mediji dokopljejo do teme, kot je evtanazija: žalostna resnica je, da je treba tudi nekatere zdravnike tu izobraževati, da bi preverili svoja prepričanja in svojo prakso, ko bo evtanazija enkrat legitimna. Eden od običajnih argumentov proti je med bolj obveščenimi v medijih sklicevanje na Hipokratovo prisego, zlasti v primerih evtanazije in splava. Hipokratova prisega morda sploh ni Hipokratova in ima predvsem ritualno in simbolno vsebino. Med drugim je tudi obljuba o spoštovanju in pomoči učitelju – del šolske prakse. Del o evtanaziji je predvsem prepoved dajanja strupa na željo kogar koli, torej tudi na željo nekoga, ki želi sam umreti. Obstaja dovolj antičnih opisov "pomoči pri smrti", ki kažejo, da je bila medicinska praksa evtanazije znana. Kar zadeva splav, gre le za prepoved uporabe pesarjev, torej mehanske kontracepcije. V spisih samega Hipokrata je več nasvetov za opravljanje splava na druge načine. Nikjer ni govora o tem, da je plod živa oseba, še manj o "svetosti življenja". Je res nemogoče, da javni mediji niso sposobni predstaviti teh preprostih dejstev? Očitno ne. Politiki, ki obvladuje RTVS, ustreza, da temo prevzame provokator iste politične skupine, tako da je tema senzacionalistično, amatersko in koristoljubno pobrana z ulice, kot da je tam nastala.
Postopek je sicer znan: kampanja v vseh paradnih primerih desnice (splav, evtanazija, izključevanje manjšin, LGBT, razna onemogočanja dostopa in številni drugi) je usmerjena v neko zmanjševanje pravic, zoženje ali prepoved. Tudi povsem nerealni predlogi o podeljevanju in nagrajevanju "vseh" vedno vsebujejo neko omejitev za določene skupine. Predlogi o hospicu in paliativni oskrbi so nekoliko bolj spretno maskirani. Pravzaprav je pošastno, da danes to zagovarjajo tisti, ki so bili na oblasti pred dvema letoma, v času epidemije, ko so dovolili, da so ljudje umirali v domovih za starejše brez bolnišnične oskrbe. Žal še nihče ni uradno sprožil postopka proti takratnemu valu neprostovoljne evtanazije, ki se šteje kot umor ... Kar zadeva hospice, niso samo plačljivi, so noro dragi, v njih pa so bolniki vedno izpostavljeni bolj ali manj diskretnim pritiskom, da bi, če že niso, postali katoličani in tako okrepili število duš v cerkvenem računovodstvu. Navsezadnje isti zagon motivira večino nasprotnikov splava.
Zato goreči napadi na evtanazijo, polni vraževerja, nevednosti in nasilja, kažejo toliko podobnosti z že obstoječimi napadi na svobodo v vseh njenih oblikah. Vsa politika desnice temelji na sovraštvu in omejevanju, zato desnica v današnjem svetu ne more biti enakovreden sogovornik pri večini pomembnih vprašanj. Strpnost pa lahko najde tiste točke, kjer neko osnovno soglasje obstaja in na njih gradi skupna dejanja in rešitve. Konservativnost lahko najde strpen način, da pokaže, zakaj je proti evtanaziji. Zadnji argument bo vedno teološki, kot na primer v kolumni Antona Stresa na portalu Nova24TV. A kdo bo verjel distinkciji med dostojanstvom in evtanazijo izpod peresa degradiranega cerkvenega prelata, ki ga je njegova institucija, cerkev, kaznovala zaradi sodelovanja v ogromni finančni aferi?
