Kolumna Svetlane Slapšak: Kako je mogoče?

Že nekaj tednov je mimo od smrti delavcev na progi, v letu 2023 je na delovnem mestu umrl še en delavec. Slovenske železnice se brez sramu reklamirajo kot ekonomičen, udoben, hiter in zanesljiv način potovanja, pa še ekološko sprejemljiv. Niti eno ne drži, gre za predrzno laž. Ekonomičen je z rezervo: za storitev, kakršno realno ponuja, je še zmeraj zelo drag. Udoben ni, zlasti če moraš del poti opraviti z nadomestnim prevozom; hiter zagotovo ni, o tem vsaj dvoma ni. Zanesljiv – vsi vlaki v Sloveniji zamujajo, mednarodnih povezav praktično ni. Slovenija je evropsko železniško slepo črevo in s smrtjo delavcev je počilo. Operacija je nujna. Ministrica za promet gotovo ni osebno kriva, nosi pa objektivno krivdo, ki jo prinaša položaj: brez posebnega pojasnjevanja bi morala ponuditi odstop in šele potem se lahko začnejo razprave o detajlih. Predsednik vlade lahko odstop zavrne, a potem mora svojo gesto pojasniti in sam prevzeti odgovornost. Problem je še bolj neprijeten in moteč, ker direktor SŽ in ministrica govorita o nekem železniškem sistemu, ki ne obstaja, razen v reklami. Na vprašanje, kdaj, oba odgovarjata s previdno postavljenimi termini, denimo deset in več let. Tudi če se ne bi zgodilo tisto najhujše, smrti ljudi, bi oba morala odgovarjati za šibko organizacijo, motnje v učinkovitosti in upravljanju pa za naraščajoče ogorčenje in prezir javnosti.