"Evropski načrti za obvezno cepljenje so v resnici še hujši od nacizma: tam so bili nekonsenzualnemu tretmaju podvrženi samo interniranci v taboriščih."
(Tomaž Mastnak, Dnevnik, sreda, 8. 12. 2021)
Ta stavek sem prebrala neštetokrat, pa še vedno ne morem verjeti, da je lahko nekdo sploh kaj takega napisal, kadar koli, kjer koli, ob kateri koli priložnosti. Od nemškega dela moje družine (moja teta se je poročila z Nemcem) se spomnim zgodbe o nekoliko duševno zaostalem bratu njenega moža. Enkrat leta 1938 se je pred njihovo hišo pojavil zdravnik v spremstvu policistov in kljub nasprotovanju družine tega otroka odpeljal na "zdravljenje". Od tedaj nikoli več niso slišali zanj. Precej let po vojni so prejeli podatek, da je "nenadoma umrl" tri dni po prihodu v ustanovo. Medtem ko je bil "interniran v taborišču", so ga "nekonsenzualno tretirali". Ali je bilo vredno zanemariti njegovo usodo in na milijone podobnih, da bi lahko nekdo nekaj, karkoli, dokazal? Kakšna raven licemerja in laži je potrebna, da bi nekdo za potrebe samopotrjevanja zločin zavijal v tako odvratno sprevržene besede? Ne najdem boljše vzporednice, kot je cerkveno zaslajevanje zgodbe o Jezuščku, medtem ko nedaleč stran nekje na prostem nepredstavljivo število otrok trepeta zaradi mraza, lakote, nasilja in bede!
In res so bili to "le interniranci", ki so se znašli v tem položaju, morda z razlogom, vsi drugi (Nejudje, zdravi in pokorni Nemci, domači izdajalci) niso bili izpostavljeni "tretmaju" v taborišču. Tretma je bil sicer preprost: od interniranih so po prihodu ločili otroke, stare nekje do dvanajst let, mlajši niso imeli nobene možnosti in tudi šibkejši ter tisti z očali ne. Običajno so jih takoj poslali v plinsko celico. Le močnejši so imeli možnost, da preživijo kot delovna sila. Tako je bilo v Evropi pobitih okoli milijon in pol judovskih otrok, v glavnem med letoma 1942 in 1944. Na internetu sem iskala nekatera imena iz Francije in Češkoslovaške in po algoritmih zdaj že dlje časa redno prejemam slike teh otrok, katerih imena in fotografije, včasih tudi z nekaj več podatki, zbirajo mnoge organizacije po vsem svetu, zlasti veliki centri za raziskovanje holokavsta, kot je muzej Jad Vašem. To so bili urbani otroci iz družin, ki so fotografirale svoje potomce za družinske albume, od rojstva do šole - do te točke so preživeli, dlje ne. Kaj pa romski otroci, ki jih je doletela enaka usoda, vendar o njih ne obstajajo ne podatki ne fotografije? Dodajmo še pol milijona. In nemški otroci, ki niso izpolnjevali arijskih antropometričnih standardov? Kaj je z drugimi državami, ki so sledile nemškemu vzoru? In končno, kaj je z odraslimi? "Tretma" je res doletel "samo internirance"! In zato so evropski načrti za vsesplošno cepljenje, popolnoma logično, hujši od nacizma.
Če bi bila nasprotnica cepljenja, bi bila globoko užaljena: kako lahko nekdo cepljenje v kateremkoli kontekstu primerja z nacističnimi zločini?! Ker nisem, me sramota misleca, ki se mu zdi, da lahko uporabi kakršnokoli manipulacijo, niti malo ne zanima - naj sam živi s tem. S tem popolnoma nepotrebnim pretiravanjem počne tisto, kar bi rada vsaka politika počela z zgodovino, le da si nekatere tega ne upajo: vlačila bi jo po blatu in dresirala po svojih željah. Z drugimi besedami, v Sloveniji bi bil nujen jasen zakon o omejevanju takšnega izražanja. Nekatere stvari je treba zaščititi z zakonom, tako kot so to storili v Nemčiji, Franciji in ZDA. Holokavst je ena teh stvari in grobo, nečloveško blaženje dejstev ni prav nič boljše od odkritega zanikanja.
Nekatere stvari je treba zaščititi z zakonom, tako kot so to storili v Nemčiji, Franciji in ZDA. Holokavst je ena teh stvari in grobo, nečloveško blaženje dejstev ni prav nič boljše od odkritega zanikanja
V predpraznični akciji prebujanja vsajenih potrošniških nagonov so glavno sredstvo in cilj otroci. Mnogi smo še v časih svobodnega gibanja opazovali razvajene potomce, kako v trgovskih centrih zahtevajo, nekateri tudi kriče, na ves glas, da jim starši kupijo to ali ono. Danes ni nič drugače. Reklame nas zasipavajo s prizori otrok, ki zadovoljno uživajo ob svojih, samo njihovih sladkarijah in darilih; nekateri staršem ukradejo kakšen slasten grižljaj; ženski lik ponuja partnerju grižljaj, potem pa ga v zadnjem trenutku umakne in ga stlači sebi v usta. Sebičnosti kar ni videti konca: deklica peče piškote za Luno, namesto da bi jih delila s sosedo. Deljenje je v reklamah pravi tabu - vsak mora kupiti svoje in to čim prej porabiti, da si lahko takoj kupi novo željo s spiska, deljenje je čista izguba! Deljenje hrane in paketov, ki so vse prej kot privlačen potrošniški objekt, ni za reklame, prej za tolažilne praznične novice: nekdo že daje, zato nam ni treba.
Raven splošne solidarnosti je v posameznih primerih še vedno visoka, v glavnem darujejo isti ljudje z nižjimi prihodki. Tudi to zadostuje za upanje. V družbi, v kateri se vznemirjamo zaradi kuhančka in pečenega kostanja in v kateri gostincem, ki jim grozijo velike izgube, niti na misel ne pride, da bi pripravljeno hrano razdelili med brezdomce in druge lačne ljudi, ampak jo bodo raje zavrgli, lahko težko pričakujemo več. Nikoli nisem videla bolj odvratne slike: lastnik/najemnik stojnice za hrano in pijačo razočarano kaže pripravljena živila (svoj izgubljeni denar), namesto da bi jih takoj zapakiral in odnesel tja, kjer jih potrebujejo. Mi, občinstvo, pa naj bomo solidarni z njim ... Ja, seveda, ampak obstaja druga rešitev! Verjeti hočem, da je vsaj nekaj te hrane vendarle končalo na pravem mestu. Filantropija nedvomno ni univerzalna rešitev, čeprav jo oblast natanko tako razume, ker pokriva ogromno področje, na katerem država ne stori ničesar. Na podoben način Cerkev uporablja Karitas, da prikrije svoje razkošje in nerazumno zapravljanje. V vsakem primeru darujejo državljani. Darujejo tisti, ki ne morejo drugače, in to po vsem svetu, ne glede na to, v kaj verjamejo. Darujejo tisti, ki jim prazniki niso zgolj prilika za zaslužek.
To kolumno sem napisala 10. decembra, na dan človekovih pravic, tisti dan, ko je desetletna deklica izginila v ledeni reki na slovenski meji, označeni z rezilno žico. To je že šesto leto, kar na slovenski meji umirajo ljudje in živali. In to je mesec, ko praznujemo rojstvo nekega malega begunca. Niti malo se ne čudim temu, da se decembra običajno poveča število samomorov: zdržati je treba prisilo prazničnega razpoloženja, si predstavljati, da imaš idealno družino, topel dom, razkošno jelko in pod njo kup daril, ogromno količino dobre hrane in pijače.
In kaj nam v resnici ostane, če nimamo nič od tega? Priznam, da imam tudi sama rada lučke in peko peciva. Prvo in osnovno bi moralo biti deljenje, to bi morala biti glavna praznična beseda. Vsak dan pa bi morala biti glavna beseda - človekova pravica. Lahko je krivdo prevaliti na državljane, ker niso podrli žice, je razrezali in odnesli na odpad, ker niso pomagali beguncem, ker niso organizirali "podzemne železnice", kot so to za temnopolte sužnje storili pogumni posamezniki v 19. stoletju med ZDA in Kanado, ker niso vdirali v begunske centre, da bi od tam ljudi odpeljali v boljše življenje ... in še bi lahko naštevala. Ampak niti na misel mi ne pride, da bi krivila ljudi pod oblastjo, ki niti njim samim ne daje nujnih pravic in svobode. Nihče nima pravice od drugega zahtevati nekaj, v čemer se sam ni izkazal. Namesto z dna je treba začeti z vrha in od države zahtevati, da uresniči, kar je podpisala v imenu svojih državljanov - deklaracijo o človekovih pravicah, marakeški sporazum.
Podpisnik je odgovoren, spodbuja ga človeška morala. Varovanja človekovih pravic ni mogoče razpršiti med državljane; za to morajo skrbeti izvoljeni in za to plačani ljudje. Vlada, sodni sistem, policija, ombudsman - njih je treba prisiliti, da izpolnjujejo obveznosti države glede človekovih pravic.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
