Mladina je objavila izjavo Svetlane Makarovič o Romih, v kateri je izpostavljena glasba kot vrhunski dosežek in zasluga romske skupnosti. Vsi soglašamo, razen morda kakega (redkega) posebneža, ki romske glasbe ne mara. Ali je ta posebnež potemtakem rasist, ki Romom ne priznava človekovih pravic? Seveda ni – lahko je tudi ognjevit zagovornik romskih pravic. Pesnica je preprosto posegla po stereotipu, ta pa je – pod plaščem oboževanja romske glasbe - prikrito rasističen. Stereotip je vedno banalen in trivialen, je pa tudi nevaren. Vključuje namreč neko zaslugo ali posebno kvaliteto, ki šele upravičuje priznanje človekovih pravic. S tem se ustvarja razlika med tistimi, ki imajo človekove pravice po naravi, in tistimi, ki morajo prej nekaj storiti ali doseči, da dobijo pravico do njih. Tako se odpira in obenem zapira družbena niša, v kateri se ta posebni talent prezentira, kontrolira in izkorišča. Užitek pripada publiki, opazovalcu, ljubitelju. Tako je nastajala skupina za jazz in v njej prostor za črnce. Že zdavnaj so borci za človekove pravice – in te nujno pomenijo enakost, zavrgli mešanje teh zaostalih kolonialnih formul z argumenti za prave cilje.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
