Čez deset dni, 22. marca, bo minilo natanko dve leti, odkar je Zagreb in njegovo okolico prizadel uničujoč potres. Republiki Hrvaški je EU za obnovo takoj namenila ogromno denarja (približno v višini celoletnega hrvaškega prihodka od turizma tega istega zakletega leta 2020), seveda skupaj z natančnimi navodili o načinu njegove porabe in poročanja o njej. In čeprav so bile te odobrene milijarde močan adut pri samohvali premierja Plenkovića in njegove vlade, so ta natančna evropravila o njihovi porabi in poročanju o njej zanju postala kot utež na nogah. Pri nas namreč ljudje, zlasti tisti na najvišjih položajih, niso pretirano nagnjeni k tovrstnemu pojasnjevanju in opravičevanju vsakega manjkajočega evra. Če gledamo z zornega kota vladajočih, nas je Evropa pravzaprav (pardon, my French) zajebala: odobrila nam je denar, ni pa nam dovolila, da ga porabimo tako, kot najbolje znamo. Kaj naj torej storimo z njim?