V SOBOTO

Kolumna Mateje Ratej: Gospoda in drugi

Mateja Ratej
14.01.2023
Do knjižnice priljubljenih vsebin, ki si jih izberete s klikom na ♥ v članku, lahko dostopajo samo naročniki paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Glasovno poslušanje novic omogočamo samo naročnikom paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Poslušaj
Tedenske slike, priloga Domovini, 3. april 1930
DLIB

Državljanom, ki smo v (post)pandemijskih družbenih pretresih očividci preobrazbe zdravstvenega sistema, ki se je slabo zavedamo, zainteresirani akterji v javnem prostoru vse pogosteje zastavljajo očitajoča retorična vprašanja o quo vadis, Slovenija. Za zajezitev moralističnih poskusov zametovanja temeljev socialističnega zdravstva, ki so v tovrstnih naslavljanjih zarisujejo v sami srčiki problema, ne bo odveč naostriti zgodovinarski mikroskop na širšo mariborsko okolico predvojne slovenske družbe. Ključni skupni imenovalec tedanjih družbeno nasičenih razmer s sedanjim trenutkom je vse bolj nevarno poglabljanje razslojevanja in socialne neenakosti, h katerima bo v prihodnosti, kot kaže, bistveno prispevala neizbežna prenova zdravstvenega sistema.

V desetletju pred drugo svetovno vojno se je sredi Maribora bohotil nov zasebni sanatorij uglednega in podjetnega mariborskega zdravnika Mirka Černiča. V njem je oče štirih otrok operiral imovite paciente, med drugim tiste nemške someščane, ki so aprila 1941 vanj naperili puško in ga skupaj z družino izselili iz čedne zgradbe v Tyrševi ulici ter poslali v izgnanstvo v Srbijo. Potem ko je ostal brez slehernega premoženja, je moral agilni zdravnik brez dvoma opraviti temeljit pogovor s samim seboj, preden se je leta 1942 pridružil slovenskim partizanom, ki so pod vodstvom komunistov zagovarjali normo enakosti. Tam je ob drugih zdravniških kolegih s partizansko saniteto postavljal temelje prihodnjega slovenskega zdravstva. Černičev občutek za kopičenje bogastva, ki ga je skladno dopolnjevala družinska vila za Kalvarijo, je v desetletju pred vojno v okoliščinah gospodarske in socialne krize kajpak zbujal zavist med zdravniškimi kolegi, posebno v sodnem izvedencu Ivanu Jurečku, in strastno sovraštvo med tistim delom prebivalstva, ki ni moglo sanjati niti o blagostanju, v katerem je živela meščanska družina zdravnika, niti o njegovih zdravstvenih storitvah. To je bil kmečki prekariat mariborske okolice, iz katerega je izhajal tudi zdravnik Jurečko.

Mirko Černič

Kmečki delavci oziroma kočarji (narečno bajtarji, želarji ali kajžarji) ter kmečki posli (hlapci, dekle) mariborske okolice, Slovenskih goric, Haloz in Kozjaka so bili kmečki najemniki ali lastniki manjših posestev, vendar so morali za preživetje svojih velikih družin delati kot dninarji na večjih kmečkih posestvih. Spričo odsotnosti zdravniške oskrbe, dosegljive le tistim, ki so jo lahko plačali, in splošnega nezaupanja v "gospodo", kamor so spadali tudi zdravniki, je bilo med njimi močno prisotno vraževerje, mazaštvo, zdravilstvo in tudi čarovništvo. Število nezakonskih otrok je bilo med gospodarsko nesamostojnimi in posledično mnogokrat neporočenimi odraslimi najvišje ravno na Štajerskem ter je v mariborski okolici znašalo celo več kot 30 odstotkov vseh rojenih otrok, med katerimi je vladala visoka umrljivost. Preživeli otroci so bili zaradi pomanjkljive prehrane in neustreznih pogojev bivanja v nikoli zračenih prostorih brez svetlobe rahitični, odrasli so množično obolevali za jetiko (tuberkulozo), ženske še za rakom rodil in dojk. Zdravih zob niso imeli niti otroci, odraslim pa so že pred 40. letom iz ust zevale škrbine. Kočar ali kočarka sta se z zdravnikom srečala le zaradi izdaje zdravniškega spričevala, ki je delodajalcu sporočalo, kdaj bosta spet zmožna opravljati delo. Kakor je bil kočar prepuščen samemu sebi v času bolezni, tako je bil brez izjeme zapisan socialni smrti, ko je ostarel.

Med kočarskimi in viničarskimi družinami širše mariborske okolice, ki so običajno prebivale v bivališčih z le eno skupno sobo v velikosti med 15 in 30 m2, kjer so živeli in na improviziranih ležiščih spali odrasli in otroci ter v zimskem času še živina, je bil močno razširjen alkoholizem. Rezultat nerednega šolanja otrok, ki ga starši niso spodbujali, je bil v najboljšem primeru pomanjkljiva pismenost. Kočarski in viničarski otroci so pogosto kradli osnovne življenjske dobrine ali beračili zanje, k čemur so jih navajali kar sami straši, ki sta jim v okoliščinah izrazite socialne nemobilnosti vest lajšala lakota in sovraštvo do privilegiranih slojev prebivalstva. Nakopičeno sovraštvo podrejenih slojev kot eno redkih čustev z udarno močjo velikih družbenih sprememb je spomladi 1941 doživelo nesluteno razlitje z množičnim uporom proti okupatorju in zahtevo po odpravi v nebo vpijočih socialnih neravnovesij.

Še prej so iz socialne neenakosti izhajajoče sovraštvo kmečkega delavstva v obliki hudega nasilja občutili najožji družinski člani. Pri Cerkvenjaku v Slovenskih goricah je tako leta 1935 odmevala družinska drama, ko je vse kazalo, da je želarka Marija Močnik z mišnico (arzenikom) zastrupila moža Ivana. A pričakovana zgodba 42-letne Marije, ki so jo naseljevali revščina, alkohol in tepež, se je po moževi smrti zavrtela v nepričakovano smer. Potem ko sta ovadbo zoper mater več mesecev po smrti očeta in po njeni nameri o ponovni poroki vložila kar njena devetletna hči in 17-letni sin, strokovna presoja v kazenskem postopku ni potrdila domneve, da je moški umrl zaradi zastrupitve. Policijsko poizvedovanje je pokazalo, da je Ivan Močnik bolehal vsaj dva tedna pred smrtjo, ko je zaradi bolečin v želodcu in glavi ter ob krvavih izbljuvkih in hudem kašlju tarnal, da je staknil "špansko" (gripo). Umrl je zaradi vseobsegajoče telesne oslabelosti, izhajajoče iz bednih življenjskih razmer, obstoječe pljučne bolezni in viroze.

Kljub temu Marija Močnik ni zanikala, da je možu v začetku aprila 1935 vmešala strup v kozarec šmarnice, katere barva je bila podobna postanemu urinu, saj jo je vse huje pretepal in ji je grozil s smrtjo. Dotlej nekaznovana kmečka delavka z opravljenimi štirimi razredi ljudske šole je bila mati petih otrok v starosti od pet do 17 let. Ženska, ki je morala poseči po skrajnem sredstvu, da ji je sploh prvič prisluhnilo uho kakega državnega organa, je sodniku lenarškega okrajnega sodišča na zaslišanju povedala, da je bila z Ivanom Močnikom poročena od leta 1914, ko sta bila oba kmečka delavca brez vsakega premoženja. V prvi polovici dvajsetih let 20. stoletja sta po starših podedovala nekaj zemlje, ustalila sta se v Cogetincih, kjer je družina gospodarila na majhnem posestvu. "Zadnja leta", ki so sovpadala s silovitim gospodarskim in socialnim pritiskom na kmete in posebno na kmečko delavstvo, je Ivan popolnoma opustil skrb za domače gospodarstvo, ki je bilo tako v celoti Marijina skrb, in se vdal alkoholu. Pri tem je krivdo za težavne socialne razmere v celoti zvračal na ženo, ki jo je vsakodnevno pretepal: "V svojem obupu sem polagoma začela misliti na to, da se ga na kak način iznebim."

Le nekaj tednov po prvem stiku s sodiščem je Marija Močnik opustila prazno nado, da bo vključitev pravosodja olajšala njen brezupni položaj. Zastrupitev moža je močno zanikala, jezo in bes pa ponovno obrnila v svojo družino. Potem ko je starejši sin mater ovadil in jo za nameček med zaslišanjem označil za tatico kokoši, je dejala, da je najstniški Rudolf lažniv, "že od nekdaj" jo je sovražil in tudi udaril. O popolni ničvrednosti življenj medvojnih kmečkih delavcev, ko so ta enkrat obnemogla, pa je najbolj brutalno pričala izpoved soseda, ki ga je Marija ob moževem slabem počutju poslala po zdravnika v Sv. Trojico: "Med potjo sem srečal cerkvenjaškega župana Jerneja Zimiča, ki sem mu mimogrede povedal, kam grem, nakar je on dejal, da nima smisla iti po zdravnika, ker tisti itak ne more pomagati, stroškov pa tudi ne more nihče plačati. Ustrašil sem se, da bi zdravniški stroški morda padli na mene, ter sem se radi tega vrnil domov, ne da bi bil klical zdravnika." Zaradi slabe vesti je vendarle obiskal soseda v bolniški postelji in se z njim na kratko pogovoril. Ob odhodu ga je Marija Močnik ponovno prosila, naj pripelje zdravnika: "Nisem ji ničesar odgovoril, ker sem si pač mislil, da bo Močnik še tekom noči izdihnil."

Najbrž je odveč podatek, da je kočar ponoči resnično izdihnil. Preden nam bodo začele za uličnimi vogali in v obcestnih jarkih ponovno umirati socialno najšibkejše kategorije prebivalstva, je ostalo še nekaj časa. Zavedanje, da je bil sistem javnega zdravstva, ki je z enako pozornostjo poskrbel za slehernega člana skupnosti, ena osrednjih pridobitev socialističnega sistema po drugi svetovni vojni, ki je zagotavljala in pomagala vzdrževati družbena ravnovesja, je edina produktivna osnova za začetek razprave, ki bo kmalu nesluteno preoblikovala slovensko družbo.

Želite dostop do Večerovih digitalnih vsebin?
Izberite digitalni paket po vaših željah in si zagotovite dostop do spletnih vsebin na vecer.com že za 1,49 €
Želim dostop

povezani prispevki

Sposojene vsebine

Več vsebin iz spleta

Spletni portali družbe Večer mediji d.o.o. (vecer.com in podstrani) uporabljajo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Ali soglašate z namestitvijo piškotkov na omenjenih straneh?