Kolumna Marka Radmiloviča: Gumi škornji (božična zgodba*)

Nekoč mi je moder mož dejal, da je kolumnist mrtev v tistem trenutku, ko se mu zazdi, da lahko kolumno napiše o čemerkoli. Te misli so se mi sprehajale po možganih, ko sem se namenil pisati o gumijastih škornjih. Je pa res, da gumijasti škornji niso "o čemerkoli".

Gumijasti škornji so bistveni.

Jeseni in zime zgodnjega otroštva. Blato, plundra, mraz in dež. Delavci se z avtobusi, ki so od pete zjutraj do desete dopoldan skoraj vsako uro zapuščali vas, odpravljajo - v njegove premnoge tovarne - kovati socialistično slavo Maribora. Pod stopnicami, ki so vodile v zadružni dom, je bila razstavljena paleta gumijastih škornjev. Črnih gumijastih škornjev. V njih so ljudje peš prišli do vasi in se tam preobuli v obutev, primerno belemu mestu. Potem so jih škornji kot zvesta žival čakali vsem na ogled.

Gumijasti škornji so bili, bolj kot karkoli drugega, simbol ruralnosti. Tudi skromnosti in življenjskega pragmatizma, če hočete. In tam pod stopnicami so na suhem čakali do popoldneva, ko so se lastniki vrnili, preobuli in se v njih vrnili na domove.

Gumijasti škornji so bili prerok svojega časa.