Kolumna Denisa Manceviča: Orban, Murakami in svetovni (ne)red

Vse od ruske agresije na Ukrajino februarja 2022 (ter še z dodatnim pospeškom po Hamasovem terorističnem napadu 7. oktobra lani) je na praktično vseh forumih in mednarodnih razpravah o razmerah v svetu mogoče slišati, kako je svetovni red razpadel, kako so Združeni narodi (ZN) in Varnostni svet (VS) povsem paralizirani in onesposobljeni ter kako se število vojn in vojaških konfliktov v zadnjih letih povečuje (trenutno 55). Ob tem se ni mogoče znebiti občutka nemoči, saj rešitve ni na vidiku; mnogi razpravljavci ob tem zgolj v obupu ponavljajo, da potrebujemo več mednarodnega sodelovanja in da je mir univerzalna vrednota.

Kar seveda drži, a nič od tega ne ponuja rešitve, temveč je samo priročen beg v želje, podobne tistim iz tekmovanja za mis sveta. O rešitvah si danes redko kdo upa na glas govoriti, saj to brž pomeni tudi govoriti o potrebi po tektonskih spremembah v globalni politični ureditvi, ki se je vzpostavila po drugi svetovni vojni. Tu seveda ne govorim o Trumpovih "rešitvah" vojne v Ukrajini v smislu "prenehajmo Ukrajini dobavljati orožje in vojne bo konec". Seveda bo vojne konec, saj bo Ukrajina kapitulirala, ruska vojska pa se bo ob svojem imperialističnem deliriju samo še dodatno približala našim mejam. Zato slednje ni nobena "rešitev" ali pot k miru, ampak samo še dodatni mednarodni varnostni izziv, in to za celotno Evropo, da o Ukrajini sploh ne govorimo.