Kolumna Ane Svetel: Kaj hoče moški?

Izhajajo iz predpostavke, da se v ekskluzivno moškem krogu lahko vzpostavi drugačne vrste zaupanje, kakor če bi bila skupina mešana. Ker v večini takih primerov ne gre za strokovne, psihoterapevtsko vodene skupine, temveč so moderatorji posamezniki, ki jih je izbrusila šola življenja, se v polemiki ne bom dotikala morda psihoterapevtsko utemeljenih spolno diferenciranih skupin, prav tako pa absolutno pripoznavam dejstvo, da takšna oblika vodene, skupinske razprave mnogim moškim brez dvoma pomaga.

Zlasti tiste moške skupine, ki vzpostavljajo varno okolje, v katerem se udeleženci učijo govoriti o čustvih – ali jih vsaj prepoznavati – in v katerem nisi "pička", če občutiš in pokažeš ranljivost in sočutje. Morda lahko takšne skupine delujejo preventivno in moškim ponudijo mnogo bolj konstruktivne (četudi naivne in na vse načine psevdo) načine za blaženje nelagodja in pri nekaterih celo preprečijo zdrs v toksično, mizogino moškost tipa Andrew Tate ali krščanski fundamentalizem tipa Alen Koman (če med mnogimi primeri ponudim domačega).