Iz hrvaške Kutine večina gnojil za slovensko kmetijstvo

V hrvaški Kutini, nedaleč od glavne ceste, stoji megalomanski kompleks, viden že veliko pred izvozom z avtoceste. Ne ena stavba, več nepregledno velikih, tudi visokih. "To je najvišja stavba v Kutini, dimnik je visok 75 metrov," kot zanimivost pove Goran Raosavljević, pomočnik direktorja za energetiko, ki nas je s kombijem popeljal po različnih delih proizvodnje podjetja Petrokemija Kutina, enega večjih proizvajalcev mineralnih gnojil v tem delu Evrope. Vse bi težko prehodili. Površina, na kateri z zahtevnimi kemijskimi postopki proizvajajo mineralna gnojila, je namreč skupaj velika kar 160 hektarjev. Upravna stavba, še nekaj pisarn, tudi svojo menzo imajo, potem pa še vsi za proces pomembnejši objekti – reaktorji, ogromna skladišča, dve akumulacijski jezeri, številne cevi, napeljave, dimniki. Vse to ob poteh in ozkih cestah, ki so se zdele kot labirint. Vse smo si ogledali. Nekatere stvari sicer le od zunaj, denimo skladišče zelo eksplozivnega amonijevega nitrata. V številnih halah proizvodnja teče ves čas, večjega števila delavcev pa nismo srečali, čeprav jih je tam skupno zaposlenih kar 1300, se na tako velikem območju preprosto porazgubijo. Na kupu je bilo še največ inženirjev in kontrolorjev, ki so za računalniki v sobi, polni zaslonov, sedeli za polkrožno mizo in natančno spremljali prav vse postopke v proizvodnji. Tu in tam je kaj zapiskalo, zelene številke v kotu črnega zaslona so letele kot v kakšnem znanstvenofantastičnem filmu, vmes pa se je še kdo med zvokom lovljenja frekvence po voki-tokiju oglasil s terena. "Tukaj je vedno nekdo. 24 ur na dan, vse dni v letu. Če je kaj narobe, je treba takoj reagirati," je pojasnil Raosavljević.

Zaradi podražitve plina ustavili proizvodnjo

Zahtevna kemijska proizvodnja mineralnih gnojil, kakih deset različnih jih izdelujejo tukaj, poteka ves čas. Vsak mesec na tržišče pošljejo 100.000 ton gnojil. Od te tovarne je odvisno kmetijstvo na Hrvaškem in v širši regiji. Veliko izvaža v Srbijo, Bosno in Hercegovino, na Madžarsko, v Avstrijo, Italijo, na Portugalsko in v Španijo, seveda tudi v Slovenijo. Prav iz kutinske tovarne pride velika količina gnojil k nam. Po ocenah predsednika uprave Petrokemije Davorja Žmegača kar 70 odstotkov vseh potreb slovenskega kmetijstva pokrivajo oni. Proizvodnje gnojil v Sloveniji namreč nimamo. Nekoč smo imeli Tovarno dušika Ruše, kasneje imenovano Agroruše, a že leta ne obratuje več. Samooskrba ne tem področju je torej nična, čeprav so gnojila osnovna surovina za sodobno pridelavo hrane z velikim donosom.

Kako zelo je kmetijstvo odvisno od gnojil, je bilo jasno v trenutku, ko se je ustavila proizvodnja v vseh tovrstnih tovarnah po Evropi in širše. V Kutini so konec septembra lani prekinili delo zaradi tehnične okvare. Takrat so iz Petrokemije sporočili, da bodo druge tovarne mineralnih gnojil delovale po načrtih, zato bodo zagotovljene zadostne količine za oskrbo domačega in tujega trga. 11. oktobra pa so sporočili, da so omenjeno tehnično okvaro v obratih za proizvodnjo uree in amonijaka odpravili, vendar proizvodnje mineralnih gnojil ne bodo zagnali. Kot razlog so navedli optimizacijo poslovanja in prilagoditve razmeram zaradi zgodovinsko visokih cen plina v Evropi. "V času mirovanja bodo zagotovljene zadostne količine mineralnih gnojil za potrebe domačega in tujega trga," so takrat sporočili. Čeprav je zaprtje trajalo le 30 dni, pa se je to zgodilo v vseh tovarnah mineralnih gnojil, in med pridelovalci hrane je zavladala zmeda. Cene gnojil so zrasle v nebo, zato so številni kmetje nakup preložili. Nekateri z njim še vedno odlašajo.

"Podražitev proizvodnje je bila ogromna, in to naenkrat, dobesedno čez noč. Za nas je glavna surovina plin, ki zajema med 53 in 57 odstotki vseh stroškov. Lahko si predstavljate, kaj je to pomenilo za nas, ko se je cena povišala za štiri- oziroma petkrat," pojasnjuje Žmegač. Za primerjavo doda, da tovarna Petrokemija porabi dobrih 20 odstotkov vsega plina na Hrvaškem. "Če se glavna surovina podraži, je logično, da se podraži tudi končni izdelek," opravičuje dvig cen, ki ga zaznavajo potrošniki. In brez zadržkov nadaljuje, da bodo temu zagotovo sledile višje cene hrane. To v nekaterih segmentih že opazimo. "Mi smo bili zaprti nekaj več kot 30 dni. To zaprtje smo izkoristili za to, da smo popravili in obnovili tiste dele, ki bi jih morali že pred časom. Imeli smo dovolj zalog, da smo si tako dolgo zaprtje lahko privoščili," pravi. Proizvodnja zdaj teče normalno, in kot zatrjuje sogovornik, ne načrtujejo nobenega njenega zaprtja več. Sploh pa ne zdaj, tik pred sezono, ki je zanje februarja in marca.

Zeleni prehod bo za to industrijo velik zalogaj

Zaradi pomanjkanja gnojil se lahko ob neustrezni in ne dovolj hitro vpeljani alternativi zgodi kolaps na trgu s hrano. O tem so denimo decembra poročali na Šrilanki. Aprila so tam prepovedali kakršenkoli uvoz mineralnih gnojil in pesticidov, pol leta zatem pa so v državi zaznali veliko pomanjkanje hrane. Znatno se je zmanjšala dobava sadja in zelenjave. Cene na glavni tržnici so se podvojile ali celo potrojile, vse to je posledica manjšega pridelka. Tako hitri ukrepi v smeri bolj ekološke pridelave so kontraproduktivni. Potrebne bi bile premišljene in postopne rešitve z vzporednim ponujanjem alternativ. Pomanjkanje hrane bo tam še nekaj časa problem, šele čez pol leta bo pridelek večji, če bodo ponovno sprostili uvoz in uporabo gnojil.

Kljub temu se industrija zaveda, da so mineralna gnojila, posebno v obsegu večje rabe, tudi škodljiva in da jo vse bolj stiska v kot zelena kmetijska politika. Transformacija se tako v podjetjih že dogaja, a počasi. "Ne le naše podjetje, industrija cele Evrope je pred velikimi izzivi. Glavna je politika zelenega prehoda, kar je za našo industrijo še zlasti zahtevno. Vedno bolj se teži k temu, da bi bile surovine zelene, okolju prijazne. V kemijski industriji je to velik izziv. Za nas to v praksi pomeni, da se moramo usmeriti v zeleni amonijak, vodik in podobne elemente, kar pa je bistveno bolj zahtevno, drago in dolgotrajno. Predvsem v tem kontekstu morajo vse vlade in Evropska unija to razumeti. Ob rokih, ki so zdaj zastavljeni, tega ne bo zmogla nobena tovarna. Za zdaj ne le, da nimamo dovolj denarja, niti nimamo dovolj časa, tudi tehnologija še ni dovolj razvita," razmišlja Žmegač, predsednik uprave Petrokemije. Nadaljuje, da vsekakor želijo zmanjšali emisije ogljikovega dioksida in jih tudi bodo, prav tako si prizadevajo, da bi z isto količino surovine proizvedli več, hkrati pa, da bi čim hitreje izpeljali projekt proizvodnje na zeleni amonijak in vodik. To so zaveze, ki jih morajo izpolniti – nekatere do leta 2030, druge do 2050. Prepričan je, da bo zelena politika to industrijo zelo spremenila, a ne bo je ogrozila. "Populacija raste in ena od stvari, ki jih bomo vedno potrebovali, je hrana. Naša vloga bo zato tudi v prihodnje velika. Lahko rečemo, da je polovica prebivalstva prehransko odvisna od naše industrije. Te tovarne bodo zato gotovo ostale. Tiste, ki bodo razvijale nova gnojila v smeri zelenega prehoda, pa imajo sploh svetlo prihodnost," je prepričan.

A to je le trend v smeri razvoja evropskih proizvajalcev. Ob tem ne smemo pozabiti na Kitajsko in Rusijo. Posebno ruskih mineralnih gnojil je na našem trgu veliko in evropski proizvajalci jih pogosto opisujejo kot nepošteno konkurenco. "V Evropi denimo plin predstavlja polovico vseh stroškov proizvodnje, za tovarno iz Rusije pa je ta strošek med 15 in 20 odstotki cene proizvodnje. Gnojila, ki pridejo od tam, so zato bistveno cenejša. Ob tem da imajo nižje stroške proizvodnje, tam niti niso zavezani zeleni politiki in nimajo penalov za emisije," našteva Žmegač.

Kmetijstvo ni edini porabnik mineralnih gnojil

Poraba gnojil na letni ravni v Sloveniji niha, a ne bistveno. V letu 2020 je skupna poraba mineralnih gnojil v slovenskem kmetijstvu znašala okoli 131.000 ton, kar je pet odstotkov manj kot leto pred tem. Glavnih rastlinskih hranil iz teh gnojil pa je bilo na hektar kmetijskih zemljišč v uporabi porabljenih za tri odstotke manj kot v 2019. Hektar kmetijskega zemljišča je bil v letu 2020 v povprečju pognojen s 57 kilogrami dušika (N), s 17 kilogrami fosforjevega rastlinskega hranila (P2O5) in z 21 kilogrami kalijevega rastlinskega hranila (K2O). A vse te podatke je treba jemati z rezervo, je prepričan Ben Moljk z oddelka za ekonomiko kmetijstva na Kmetijskem inštitutu Slovenije. "Te številke so le ocene, saj se vse količine mineralnih gnojil pripisujejo kmetijstvu, kar pa ni v celoti res. Del se jih porabi tudi v vrtičkarstvu, za negovanje trat, igrišč za golf in pri vzgoji sadik, kar ni tako malo. Poleg tega so tu gnojila, ki se pretežno ne uporabljajo v kmetijstvu, temveč so ob majhnih, samooskrbnih in netržnih kmetijah njihova ciljna skupina predvsem vrtičkarji. Ne pozabimo tudi na gnojila za rože, trato, sadno drevje, ki so pogosto v tekoči obliki. Vse to v statistiki ni zajeto," pravi Moljk.

Ob tem je treba dodati, da je v zadnjem času opazen trend manjše uporabe gnojil. V sodobnem kmetijstvu je namreč presežkov vse manj. Razlog za to so višje cene in okoljski programi, v katere se kmetje vključujejo in zanje tudi dobivajo subvencije. Če se tega ne bi držali, bi morali subvencije vračati.