(INTERVJU) Smiljan Juvan: Škode so bile prepogoste

Da je upravljanje voda odplavil nastanek nove države ter da kakih 30 let, kljub bolj ali manj rednim poplavam stroka ni bila revitalizirana, smo ugotavljali ob katastrofalnem streznitvenem dogodku lani avgusta. Smiljan Juvan je vodar, ki je spremljal razvoj in usihanje stroke iz prejšnjega v današnji režim. Je strokovnjak, ki se ga tudi pri nasprotnikih "betoniranja vodotokov" drži prilastek "razumen".

Koliko let upravljanja voda smo pravzaprav zamudili? In predvsem - kaj vse smo zamudili?

"Pred letom 1990 je bilo okoli 1,5 procenta BDP-ja namenjenega urejanju voda, po letu 1990, po tem, ko je nova vlada z Miho Jazbinškom, ministrom za okolje in prostor, prevzela tudi področje upravljanja voda, se je ta delež rapidno zmanjšal in to kljub temu, da so bile leta 1990 hude poplave v Savinjski dolini in drugje. Še več, takrat se je celo upravljavce vodotokov krivilo za posledice teh poplav, kar je bilo strokovno gledano popolnoma neupravičeno.

V upravljanje in vzdrževanje vodotokov je treba vlagati dovolj sredstev, da ohranjamo njihovo funkcijo. To ne pomeni vzdrževanja naravnih vodotokov, ampak je treba vodotoke, ki so bili zaradi rabe prostora podvrženi raznim posegom, vzdrževati tako, da se ohrani njihova funkcija. Tega se v zadnjih 30 letih ni počelo, sredstva za ta namen so se zmanjšala za desetkrat in to se je pravzaprav odrazilo ne samo pri vzdrževalnih delih, ampak tudi pri celostnem urejanju, načrtovanju urejanja vodotokov. To se pozna denimo tudi pri evidencah o tem, kaj pravzaprav je predmet upravljanja voda, tudi pri evidencah o kvaliteti vode, torej o onesnaževalcih in tako dalje. Nekoč so bili izdelani katastri onesnaževalcev enako, kot so bili izdelani katastri vodnogospodarskih objektov; to se je popolnoma zanemarilo in zdaj pač imamo situacijo takšno, kot je. In če smo se zdaj odločili, da bomo sanirali posledice teh poplav, to ne pomeni samo, da bomo izvedli interventne ukrepe, ampak da se bomo celostno lotili ukrepov tako, da vzpostavimo stanje, ki bo vzdržno in bo na dolgi rok zagotavljalo potrebno poplavno varnost ter zmanjševanje škod, ki so bile v zadnjih letih prepogoste."

Koliko je k situaciji prispevala tudi sprememba sistema, nekdaj zasebno lastništvo ni bilo tako vseobsežno in mogočno kot danes, ko so že odkupi zemljišč za protipoplavne ukrepe podvig zase.

"Zagotovo veliko. V času, ko je bilo vse, lahko bi rekli, "naše", je bilo bistveno lažje pridobivati zemljišča. Ampak to je dejstvo, tako je povsod v Evropi, veliko teh zemljišč je v lasti zasebnikov in mimo tega ne moremo, danes je ena ključnih aktivnosti pridobitev zemljišč, kar ni preprosto, zato bo izvedba protipoplavnih ukrepov, če govorimo o dolgoročnih in sistemskih ukrepih, zahtevala dalj časa in tudi veliko naporov, da se ta zemljišča pridobijo. Predvsem govorim o zadrževalnikih, kjer obstaja možnost ali odkupa zemljišč ali plačevanja odškodnin po vsakokratni napolnitvi suhih zadrževalnikov, pa seveda odkupi zemljišč za širitve strug, za visokovodne nasipe ali druge vodovarstvene ukrepe."

Po letih opozarjanja na pomanjkanje denarja za vzdrževanje vodotokov zdaj vlada napoveduje za ta namen 40 milijonov evrov. Bo to končno prekinilo podhranjenost vzdrževanja?

"Težko natančno rečem, ampak gotovo je to vsaj dvakratna vrednost tega, kar je bilo prej in zagotovo je to veliko izboljšanje. Ampak eno je vzdrževanje, drugo so pa druge investicije za izvedbo ukrepov, ki jih je pa treba narediti. Ti so ocenjeni na okoli milijardo."

Nekaj kritik vendarle leti tudi na koncesionarje, podjetja, ki skrbijo za urejanje vodotokov, da denar, ki jim je namenjen, izkoriščajo nesmotrno. Kako urediti sistem, da bo deloval bolje?

"To ni le stvar koncesionarjev, ampak predvsem direkcije za vode, ki pravzaprav nadzira in tudi potrjuje programe vzdrževalnih del, nekje tudi sama kaj predlaga. Morda so vprašljive cene izvedbe, saj imajo koncesionarji trenutno monopol, ampak s koncesijami je tako, nekje imaš profit, nekje pa imaš izgubo. Pojavili so se tudi očitki, da so koncesijska podjetja v zasebni lasti, a v nekaterih ima država 25-odstotni delež, nekatera pa so res v čisto v zasebni lasti. Kakorkoli, država se je odločila, da ne bo imela javnih podjetij, čeprav - verjetno bi bilo smiselno, da vsaj del teh vzdrževalnih del, ki jih zdaj opravljajo koncesionarji, izvaja državno podjetje. Tudi v tujini je tako, v Nemčiji denimo osnovna vzdrževalna dela izvajajo preko javnega podjetja, ki je v lasti države, medtem ko za večja vzdrževalna dela objavijo razpise. Morda bi bilo dobro o tem razmisliti tudi pri nas. Je pa res, da zelo hitro take spremembe ne bo možno doseči, koncesionarji imajo dolgoletne izkušnje z izvajanjem teh del, ki so specifična. Težko bi na trgu našli ekipe, ki bi jih lahko zaposlila javna podjetja."

Tudi to je ena od aktualnih težav - ljudi s temi specifičnimi znanji zelo primanjkuje. Vodarska stroka je bila zanemarjena, tudi na fakulteti je vpis na te smeri zelo majhen, tako da ne gre kmalu pričakovati priliva v ta kadrovski bazen. Kaj je rešitev - bolj smotrno porazdeliti ljudi, ki so, uvoziti kader, kot pravi minister?

"Zagotovo je treba angažirati čim več ljudi, ki še strokovno obvladajo to področje, je pa dejstvo, da če ni bilo investicij 30 let, tudi kadrov, ki bi živeli od teh investicij, ni. In zelo hitro takega kadra ni možno priučiti, vzgojiti, izšolati. To je težava, pa to ni težava samo pri nas, tudi v tujini imajo premalo strokovnih kapacitet za izvedbo tovrstnih del in računati na to, da bi od zunaj dobivali neki večji priliv kadrov, je najbrž malo utopično. Pomembno je predvsem, da se pripravijo dolgoročni koncepti, načrti urejanja voda in se tudi načrtno lotiti ne samo financiranja, ampak tudi zagotavljanja ustreznih kadrov. V tem primeru mislim, da bi v roku pet do deset let lahko izvedli takšne sanacije, kot si jih predstavljamo zdaj, s katerimi bi dosegli približno ustrezno poplavno varnost v Sloveniji."

Tudi državljani smo nekako pozabili, kako živeti z rekami, na primer ljudje že postavljajo nazaj lope ob rekah, avgusta so bile velik problem bale sena, ki so jih odnašale reke ... Obvodni pas ni varovan zaman.

"Zagotovo. To je bil vedno problem in najbrž tudi v prihodnosti bo, ampak kako živeti z rekami, je zelo široko vprašanje. In zagotovo je pri izvedbi protipoplavnih ukrepov dobro delati z roko v roki z ekološkimi pogledi. Ekološka funkcija vodotokov je zelo pomembna, da se ne bomo zdaj res zaleteli, kot pravijo nekateri, v betoniranje strug, ampak bomo poleg zagotavljanja pretočnosti rek omogočili tudi njihovo ekološko funkcijo. Stroka to obvlada, je pa to v določeni meri dodaten strošek. Tam, kjer je ta možnost, je bolje pustiti reki prostor, ne pa je zapirati v kanale. Gre za kombinacijo ukrepov. V urbanih območjih, v mestih takih možnosti, razen kakšnih bolj kot ne dekorativnih, ni možno izvesti, kjer pa je to možno, je treba pustiti rekam, da pri visokih vodah tudi zapustijo svojo strugo, imajo svoje poplavno območje in z ustvarjanjem mokrišč svoj ekološki pomen."

Kako težko je poiskati prostor za protipoplavne objekte, kaj šele sonaravne ukrepe, vidimo pri dogovarjanjih s kmeti, ki seveda ščitijo kmetijska zemljišča.

"Večji del zemljišč, ki bodo namenjena ali zadrževalnikom ali objektom, so kmetijska zemljišča. Tukaj bo treba poiskati kompromis, skupno rešitev, da bodo tudi kmetje pripravljeni ta kmetijska zemljišča prepustiti za izvedbo ukrepov. To so res ključne stvari in kmetijsko ministrstvo ter ministrstvo za naravne vire in prostor bosta morali z roko v roki iskati rešitve. Ker ne gre samo za zadrževalnike, tudi pri gradnji drugih protipoplavnih objektov imamo težave. So pa zadrževalniki specifika, saj ni nujno, da se zemljišča odkupijo, ampak se uvede povračilo škod, ki naj bodo realno ocenjene. Tako kmetje tudi ohranijo lastništvo in možnost črpanja subvencij. Čas za te pogovore je zdaj."