(INTERVJU) Rajko Knez o Čeferinovi napaki, pismu Twitterju, covidskih odlokih: Nobeno sodišče ni tako hitro, kot je javnost

Poskusiva najprej opraviti s "spregledom" Čeferin in z vsem, kar se je nagrmadilo k temu. Kako je, gospod predsednik, s ponovnim odločanjem o ponovnem odločanju v zvezi z neobrazloženim sklepom tričlanskega senata ustavnega sodišča, v katerem ustavni sodnik dr. Rok Čeferin ne bi bil smel sodelovati, pa je? Torej z odpiranjem zadeve o nesprejeti ustavni pritožbi, šlo je za postopek izvršilnega odbora Odvetniške zbornice Slovenije pred leti, katerega član je takrat bil.

"Napako, o kateri nas je sodnik obvestil konec preteklega leta, obžalujemo. Takoj, ko smo bili obveščeni, smo začeli postopek poprave napake, o tem smo večkrat razpravljali. Mnogo vprašanj se je postavilo in naredili smo primerjalno analizo. Večina sodnikov je menila, da mora neodvisno od morebitne pritožbe na ESČP ustavno sodišče takšno očitno napako popraviti in zagotoviti pošteno sojenje. Popravili smo, kar je bilo mogoče. Nekaj različnih razveljavitev sklepov je bilo tudi že v preteklosti. Pritožba na ESČP bo gotovo šla svojo pot. S tem se nismo obremenjevali. Odločanje, ali zadevo ponovno odpremo, ni bilo kratko, odločitev pa je bila včeraj odpremljena. Zadeva se bo zdaj vrnila na senat, v odločanje novim sodnikom.

Če se pripetijo pri našem delu takšne očitne administrativne napake, jih torej odpravimo. Seveda pa ustavno sodišče ne more tako ravnati zgolj zato, ker morda kdo meni, da je bila kakšna odločitev po vsebinski presoji napačna. Za to je edino pravno sredstvo pritožba na ESČP. Vsebinsko revidiranje sklepov ni mogoče. Ko sva že pri tem, statistika kaže, da gre na ESČP okoli 20 odstotkov naših odločitev. V javnosti je še vedno živa percepcija, da je Slovenija pogosta kršiteljica konvencijskih pravic. Vendar so obsodbe Republike Slovenije redke in njihovo število ne odstopa od drugih držav. Res je, da tako kot pri nas tudi pri ESČP kakšno leto statistično odstopa. Slovenija je, žal, v preteklosti pustila pečat o več izbrisanih skupinah: državljani nekdanjih republik, nato bančni komitenti in nazadnje še izbris imetnikov obveznic."

Saj. Od zunaj se zdi, kakor da bi bil ustavni sodnik povedal, da bi se bil moral izločiti, ko je postalo jasno, da se bo s tem ukvarjalo sodišče v Strasbourgu?

"Ta zadeva je bila končana novembra 2019, kmalu potem ko je dr. Čeferin postal ustavni sodnik. Ob odločanju smo preverili, ali je v javno dostopni bazi ESČP, kjer so z državo že komunicirane zadeve. Tam je ni bilo.

Sicer pa, takoj ko sodnik pride na ustavno sodišče, ocenimo, kje vse bi lahko bil v konfliktu interesov. To se zapiše in ta generalni sklep imajo vsi svetovalci in vse naše vodje pisarn. Pri vsakem spisu svetovalec najprej naredi prvi skrbni pregled, tudi, ali je treba kakšnega sodnika izločiti. Potem glavna pisarna odpre spis: naredi se delovni spis, kopiji za sodnika in za svetovalca. Delovni spis nato dobi vodja pisarne in ga tudi pregleda, preden se vrne k svetovalcu. To je vse administracija sodišča, sodnik nima nič s tem. Tudi še v tretjem koraku, ko se začne vsebinska presoja in ko svetovalec začne pripravljati poročilo, na vsaki strani spisa lahko naleti na podatek, ki trči ob generalni sklep, in takrat morebitna navzkrižja še enkrat preuči. V generalnem sklepu za sodnika Čeferina žal sodelovanje pri odločanju izvršilnega odbora odvetniške zbornice ni bilo navedeno kot izločitveni razlog. Verjetno zato, ker so sodni postopki v zvezi s tem redki in nihče ni pomislil na to."

Kdaj bi bil torej moral ugotoviti, da mora predlagati, naj se ga izloči?

"Ko je spis prvič dobil na mizo in ga začel reševati. Leta 2019. V spisu je bila odločba odvetniške zbornice, pod katero je bil podpisan predsednik zbornice. V odločbi ni bilo navedeno, da je pri njenem sprejemu sodeloval tudi Čeferin. Očitno je tudi zato spregledal, da bi moral predlagati svojo izločitev."

Opozoril pa vas je šele decembra 2020?

"Ja. To časovno okno je bilo pomembna okoliščina naše razprave. Na koncu je prevladalo stališče, da napako moramo odpraviti, če vemo zanjo. To pošteno sojenje zahteva od nas."

Torej, generalni sklep, v Čeferinovem primeru očitno pomanjkljiv, je neke vrste dogovor med novim sodnikom in sodiščem? Novi sodnik prinese svoj seznam morebitnih navzkrižij.

"Ni dogovor, saj s sklepom brez njega drugi sodniki odločijo o njegovi izločitvi. Tri mesece ima po zakonu vsak novi ustavni sodnik, da odpravi nezdružljivosti svojih prejšnjih funkcij z novo. V tem času večkrat govorimo o tem. Na naši upravni seji, internem sestanku, se s tem seznanimo vsi sodniki. Torej sodnik nam vse vnaprej pove in to je podlaga generalnega sklepa. Tudi sodnik dr. Čeferin je to storil. Če se spis glede konflikta interesov iz generalnega sklepa znajde na ustavnem sodišču, do sodnika niti pride ne. Administracija ga izloči. To je utečeno. V treh korakih dva para oči to preverjata. Ko sodnik prejme spis, se torej osredotoči na njegovo vsebino. Ko gre za podatek v spisu, ki ni povezan z generalnim sklepom, pa je na sodniku samem, da predlaga izločitev. Ne more pa se izločiti sam. To storijo drugi sodniki na njegov predlog. Drugi sodniki pač ne vedo, ali je s kakšnim udeležencem postopka v sorodstvenem razmerju, ali so družinski prijatelji itd."

Čeferinova napaka je bila obelodanjena na twitterju. In tudi napihnjena? Bil je to profil, ki je igral, da je profil ustavnega sodišča. Včasih se je predsednike ustavnega sodišča spraševalo, ali pritiski politike ostanejo pred vrati sodišča. Zdaj bo treba pa vprašati tudi, kako s tribuno, ki se ji reče družbena omrežja?

"Ustavno sodišče zdaj ima svoj twitter račun. Namenjen je zgolj in samo obvestilom o dnevnih redih in odločitvah."

"Nekatere objave kažejo na to. Pisali smo družbi Twitter in je komunicirala z imetnikom, ki je v novih tvitih nato to izpostavljal kot kršitev svobode govora, čeprav je sprva šlo za krajo identitete. Zdaj pa sem prejel informacijo o ukinitvi tega računa. Sojenje (v) javnosti je pereča tema. Javnost in mediji hitro obsodijo. Pri družbenih omrežjih gre še hitreje. In resni mediji se lahko ustavite, preverite informacije, upoštevate naše pojasnilo, da sodni postopek še ni končan, spletni portali in družbena omrežja žal tega ne počnejo. Tudi dostop do vlog strank, ko je zadeva še odprta, je del te težave. V individualnih primerih, pri ustavnih pritožbah, toliko bolj, ker gre za vrsto zelo občutljivih podatkov. Tudi ESČP je previdno pri tem. Ko javnost prejme informacijo, se pričnejo obsojanja. Novinarji znate povedati, da se vam zatrese roka pri izrekanju očitkov, pri splošni javnosti te zadržanosti ni. Zavrnitev oziroma obsodba javnosti je eden od osnovnih strahov človeka. Vedno se sprašujem, kako velika je odsotnost vrednot pri nekom, ki lansira lažno novico, ki se izdaja za drugega, da bi lažno novico lahko še z večjim spinom poslal med javnost in dosegel še večji negativni učinek. Zaradi vsega povedanega ne želim živeti v svetu družbenih omrežij."

​In vendar, gospod Knez, po vsem: kaj je torej tu bil spin, kaj je bila laž?

"Predvsem ne drži, da smo karkoli skrivali. Le odločili še nismo, ko so mediji spraševali o podrobnostih zadeve. Na dnevni red ne dajemo rešenih zadev, to je običajno. Obravnavamo jih pod točko razno, na kateri najprej sprejmemo sklep o razveljavitvi prvotne odločitve, nato je zadeva ponovno 'odprta' in se o njej ponovno odloča. Ko se o zadevi ponovno odloča, pa je seveda kot običajno na dnevnem redu kot nerešena zadeva. Prav tako je vedno objavljen sklep. Mediji, ki so to objavljali, se niso zaustavili pri opozorilu, da je zadeva v odločanju ('viseča'), in počakali. Tega sploh niso povedali. Sojenju v javnosti se je odprla pot. Nobeno sodišče pa ni tako hitro, kot je javnost. Sodišča, in prav je tako, imajo pravila postopanja."

Koliko je v povprečju sorodnih situacij? Ko ustavni sodnik naknadno ugotovi, da ne bi bil smel odločati. Kolikokrat se je morda vam zgodilo?

"To se mi ni zgodilo, sodišču pa doslej štirikrat. Dvakrat smo bili v preteklosti obsojeni na ESČP, dvakrat v tej sestavi, predlani in lani, kar smo popravili. V 30 letih smo razveljavili nekaj svojih sklepov, ne več kot pet ali šest z očitnimi administrativnimi napakami, in izdali nekaj popravnih sklepov."

Nisem sodnikov odvetnik, nikakor, ampak da se piše Čeferin, se je v teh krajih z veseljem pograbilo?

"O tem raje ne bi ugibal oziroma ne smem."

Ta sklep o zavrženju, ki je postal tolikšen predmet želje, pa je znova odprl težko rešljiv problem? Namreč, neobrazložene zavrnitve ustavnih pritožb, potem ko jih na mizo dobijo manjše zasedbe ustavnih sodnikov, ne kar vsa deveterica, so zakonite. In vendar gre na ta način lahko v koš tudi kaj nepravično.

"Bil je sklep o nesprejetju ustavne pritožbe in ne o zavrženju. Pri zavrženju stranka iz sklepa lahko ugotovi razlog."

Je res, se popravljam.

"Neobrazložene nesprejeme nam od leta 2007 omogoča zakon, sprejet v času prve Janševe vlade. Šlo je za dobro rešitev, ki pomeni pomembno racionalizacijo našega dela v enostavnejših zadevah, ki nimajo možnosti za uspeh. S tem se je po nemškem vzoru takrat reševala velika preobremenjenost z ustavnimi pritožbami. To pa ne pomeni, da sodniki ne študiramo vsakega primera posebej. V vsaki zadevi je pripravljeno tudi poročilo, odvisno od zadeve bolj ali manj obsežno. Pripravi ga svetovalec pod vodstvom sodnika poročevalca, a vsak sodnik si ustvari svojo sliko in mnenje, ko pregledamo vse listine v spisu. Zahtevamo tudi dopolnitve poročil, pojasnila, neredko postavljamo dodatna vprašanja, zahtevamo, naj se o tem posebej razpravlja na seji senata, včasih celo preliminarno na plenumu. Gre za selekcijo po kriterijih zakona in ne za nepravičnost. Menim tudi, da je vsak sodnik človek, ki si vedno preizprašuje vest. Pri sebi moram biti prepričan o odločitvi oziroma prepričan o razlogih, zakaj tako in ne drugače. Ne gre samo za to, da bo moja odločitev lahko preizkušena še na ESČP. Tudi če tega ne bi bilo, bi ravnal enako.

Zadeve na ustavnem sodišču nikakor ne pristajajo v košu. Takšna poenostavitev izriše zgrešeno sliko, ki se je povezala s tem, da smo lani več rešili, a se zdaj zahteva revizija našega dela. Sporočilo, ki ga iz tega razberem, je: sploh ne sodite, počistili ste svoje mize in omare, koronsko leto je bilo priložnost za to. Ko sem bil na Odmevih soočen s tem, sem tisti trenutek težko dojel, kakšno sporočilo je za tem. Kako se ob tem počutijo sodniki in vse sodno osebje, ki si prizadevamo povečati obseg opravljenega dela, vendar ne na račun kakovosti. Težko, grozno mi je za kolektiv, ki si je tako prizadeval slediti tej viziji - kot da bi celo leto precejšnjega garanja vrgli skozi okno."

Zdaj govorite o predlogu ustavnega pravnika Toplaka, da naj se za nazaj pregleda vse neobrazložene sklepe ustavnega sodišča. Omenjena je bila celo številka 1000, vi ste jo demantirali. Ustvarili so predpostavko, da je ustavno sodišče v covidski "novi normalnosti" zavračalo več in bolj radikalno. Celo "kavč" odločanje se je očitalo. Letno poročilo 2020 pa bo pokazalo, da je ustavno sodišče preteklo leto rešilo več kot prej?

"Res smo odločili nekoliko več kot v letu prej, vendar to ni povezano z epidemijo. Sodišče res ni niti malo zaspalo. Marca 2020 se je hitro prilagodilo, sprejelo spremembe poslovnika in omogočilo seje na daljavo. To ni dopisno odločanje, to so posvetovanja v živo, le na daljavo prek e-orodij. Kot odgovorna institucija smo tudi omogočili, kjer je bilo mogoče, delo na domu za sodno osebje, zlasti za svetovalce. Sem pa vsem že ob nastopu mandata povedal, da moramo zaostanke poskušati reševati in da je treba rešiti več zadev. Če se zniža pripad, in upam, da se ne motim, kajti tudi redna sodišča so glavnino zaostankov uspela rešiti, in če mi odločimo več, se lahko ta dva trenda srečata v sprejemljivejši dobi odločanja in manjšem številu nerešenih zadev. Sodniki so večinsko potrdili moj predlog načrta povečanja števila svetovalcev in iskanja dodatnih prostorov. Minister za finance me je razumel, glede prostorov nam pomagajo tri ministrstva: za javno upravo, za pravosodje in za finance. Tako bi dosegli več pomoči za sodnike."

Kaj torej je senatno dopisno odločanje, to, ki se ga poenostavlja v kavč odločanje?

"Dopisno odločanje je predvideno z našim poslovnikom in uvedeno je bilo istočasno z zakonsko rešitvijo, da ne navajamo več nujno razlogov pri nesprejemih in zavrženjih. Spis lahko študiramo v fizični obliki, možno pa tudi v našem informacijskem sistemu. Prav tako lahko glasujemo fizično na obrazcu ali v elektronskem sistemu. Pomembna varovalka je, da lahko dopisno odločimo samo soglasno, sicer gre zadeva na običajno sejo senata. Enako je pri enostavnih plenumskih zadevah.

Mogoče ljudje ne vedo, da nimamo nujno pred sabo sodnega spisa iz izhodiščnega sodnega primera. Lahko ga sicer pridobimo, relativno pogosto tudi ga. Pri nas se ustvari nov spis, ki se začne z ustavno pritožbo stranke. V vsaki zadevi sodnik preuči pripravljeno poročilo, ustavno pritožbo stranke in izpodbijane sodbe. Treba pa je vedeti, da ustavno sodišče ne ugotavlja dejstev. Seveda je treba v vsaki zadevi razumeti, kaj se je zgodilo, vendar za nas velja, da je bilo dejansko stanje praviloma pravilno in dokončno ugotovljeno pred rednimi sodišči. Prav tako ne ugotavljamo, ali so sodišča pravilno razlagala zakonsko pravo. V tem pogledu ima zadnjo besedo vrhovno sodišče. Pri študiju zadeve so za nas pomembna pravna stališča rednih sodišč, ki sežejo na ustavno raven, z njimi se soočamo, saj moramo odločiti, ali so sodišča odločila v skladu z ustavo."

Ob tej zagati z neizločenim sodnikom je nekdanji ustavni sodnik Matevž Krivic obnovil idejo, da bi ustavno sodišče smelo odbrati za obravnavo le toliko in toliko najpomembnejših, precedenčnih zadev. Za vse druge pa bi obveljala odločitev rednega sodstva z vrhovnim sodiščem kot zadnjim. Toda tukajšnji vlagatelj je navajen, da je ustavno sodišče zelo odprto. Nezaupanje sodnemu sistemu, še politično spodbujano leta in leta, ga je pa tudi zacementiralo kot zadnji branik, ki bo vse rešil, vse popravil.

"Ustavno sodišče je res zadnja nacionalna varnostna mreža, a ni popolna. Že po zakonu o ustavnem sodišču nekatere ustavne pritožbe praviloma niso dovoljene. Na primer prekrški, ki jih ustavno sodišče presoja le izjemoma, če gre za precedenčno pomembno ustavnopravno vprašanje. Nezaupanje sodnemu sistemu, iz moje perspektive, ko dnevno berem sodne odločbe, pa pogosto ni utemeljeno. Gre za posploševanje. Zlasti, ker se praviloma oglašajo nezadovoljne stranke. To pa ne pomeni, da ni težav oziroma da ni kršitev. Tudi mi jih vidimo in takrat ustavno pritožbo sprejmemo in posežemo v sodno odločitev.

Nekateri sistemi ne poznajo ustavne pritožbe ali jo poznajo le omejeno. Pri nas pa ustavne pritožbe pomenijo kar okoli 90 odstotkov vseh zadev. Širok dostop je všečen, vendar na neki način slabi ustavno sodišče. Predlog, da se to spremeni s spremembo ustave, ker nobeno ustavno sodišče ne more učinkovito delovati zasuto s tisočimi primerov, je že bil, pa je propadel. Predlog, da bi nesprejeto pritožbo obrazložili s stavkom ali dvema, ni prvi te vrste. Tudi sam sem ga dal. In tudi nekateri drugi kolegi sodniki. Ko še nisem bil sodnik, sem podobno gledal na odsotnost obrazložitev kot sedanji kritiki. Vendar, ko sem enkrat spoznal ustavnosodni postopek, mi je postalo jasno, da to pomeni znatno počasnejše reševanje zadev in s tem tudi daljši čas odločanja, večje zaostanke - na koncu pa se ustavno sodišče z zelo veliko zamudo odziva na pomembne ustavne probleme, o katerih bi se že zdavnaj moralo izreči. Stavek ali dva obrazložitve dejansko tudi ni obrazložitev."

Skupina pravnikov okrog dr. Jurija Toplaka, ki je skočila zaradi Čeferina, je predlagala povečanje transparentnosti ustavnega sodišča, češ, najmanj toliko kot Evropsko sodišče za človekove pravice in ostala sodišča razvitih demokracij. To o razvitih demokracijah je podcenjevalna predpostavka?

"Ustavni sodniki smo razpravljali o tem in kakšen naj bo naš odziv na te predloge. Odločili smo, da se ne bomo odzvali. Ustavno sodišče je namreč zelo transparentno. Objavljeni so vsi odločbe in sklepi, tudi neobrazloženi sklepi so na naši spletni strani. Naš pristop je, da vsaj najbolj občutljive zadeve poskušamo obrazložiti, tudi če jih ne sprejmemo. Zavedamo se, kaj pomeni, da stranka ne dobi odgovora. Ampak če bomo razlagali vse nesprejete zadeve, bomo imeli precej več kot 2400 nerešenih zadev. Ustavnih sodnikov je devet, presodimo pa približno 20 odstotkov tistega, kar reši vrhovno sodišče, 7 odstotkov tistega, kar odloči višje sodišče, in kar 15 odstotkov tistega, kar reši okrajno sodišče. In to so samo ustavne pritožbe. Kje pa je še presoja predpisov, kjer je primarno bistvo našega poslanstva?

Pri vlogah fizičnih oseb pa je treba varovati tudi zasebnost, osebne podatke. Sodišča ne dovoljujejo vpogleda v spise kar tako, iz radovednosti. Tudi ESČP pozna omejitve. Transparentnost brez omejitev se kdaj pokaže tudi kot spin in podlaga za sojenje v javnosti, ki prehiti odločitev sodišča, o čemer sva že govorila."

Sprejetje notranjih pravil ustavnega sodišča za preprečevanje konfliktov interesov so tudi sugerirali. Ampak saj jih imate.

"Osnova je že zakon o ustavnem sodišču, ki določa nezdružljivost funkcije, pa tudi zakon, ki ureja integriteto in preprečevanje korupcije. Ta določa, čemu vse se mora sodnik odpovedati, tudi ne sme nastopati na trgu. Sodnik, če poenostavim, lahko le piše knjige in članke ter predava. Vsak pa mora paziti zase. O izločitvah sodnikov redno odločamo ob četrtkih. In najpogosteje niso stranke tiste, ki jih predlagajo, ampak sodniki sami."

Koliko poškodovano ostane po vseh zunanjih "sojenjih" US, kakšna in kolikšna je kolateralna škoda, vi pravite, da celo širše za sodni sistem?

"Javno blatenje pušča posledice. Težko natančneje ocenim. Izgubljamo pa vsi - tisti, ki neutemeljene kritike izrekajo, tisti, ki v javnost podajajo neresnične podatke in jih širijo po družbenem omrežju, ustavno sodišče in sodno osebje, predvsem pa zaupanje v pravni in sodni sistem. Drži, da lahko največ za vzpostavljanje zaupanja v svoje delo naredimo sami s kakovostnimi odločitvami v ustavnopravno pomembnih zadevah. Toda kljub temu je to pot k destrukciji. Trudim se pojasnjevati, ustavljati negativne percepcije in obrniti smer. Gotovo pa je sodna veja oblasti še dodatno obremenjena s tem, da po definiciji ne moremo biti všečni niti udeležencem postopka (eden gotovo izgubi) niti politiki, ki se kaj lahko znajde v sodnih mlinih presoje svojih odločitev."

"Delo mi je precej pisano na kožo. Kolektiv je dober in mu zelo zaupam," ste za Večer rekli na startu predsedniške triletke, ki se vam zaključi letos decembra. Po vsem tem času, tudi napetem - personalna nesoglasja med sodniki so bila, neredka notranja "opozicija", tesne 5:4 odločitve, in tudi javno morate ne prvič ščititi sodišče in konkretne sodnike - to oceno ponovite?

"Za kolektiv lahko oceno samo ponovim in tudi nadgradim. Predvsem v koronskem 2020 so tako sodniki kot vse sodno osebje pokazali izredno mero zavedanja, da mora ustavno sodišče delovati brez prekinitev in zagotavljati ustavno določeno vlogo varuha ustavnosti in zakonitosti. To zavedanje se je kazalo v velikih osebnih prilagajanjih, medsebojni pomoči, kontinuiranem delu tudi od doma. Kaj vse me bo čakalo na poti, seveda nisem mogel vedeti. Razvoj dogodkov lahko le sprejemam in se trudim po svojih močeh reševati težavo za težavo. Sem v pričakovanju zaključka mandata predsednika, tempo in aktivnosti pa zato niso prav nič spremenjeni."

Čeprav sodniki bi si vas lahko izvolili še enkrat?

"Pri meni je gotovo že odločeno, da ne. Sem to dolžan tudi sebi, družini ..., razlogov je več. Tudi še ni bilo primera dveh mandatov."

Morda nisva čisto končala, kakšen načrt so vam potrdili sodniki lansko pomlad in kako ste delali v prvem epidemiološkem letu, da ste naredili več.

"Narejena je bila analiza stanja procesov odločanja in kako lahko z notranjimi ukrepi glede na že pretekle sprejete ukrepe povečamo učinkovitost. Pregledali smo notranje postopke, primerjave z drugimi sodišči, kadrovsko stanje, možnost triažnih senatov itd. Iskali smo vsako mogočo rezervo. Na spremembo ustave nisem računal. Odziva pristojnih, ki vsako leto konstantno prejemajo naša poročila in pozive, že dolgo ni. Se je že pred desetimi leti pokazalo, da za to ni volje, in današnja različnost političnih stališč je večja kot takrat. Energijo sem se zato odločil usmeriti v opisani pristop, torej več pomoči sodnikom.

Kot rečeno, lani smo v primerjavi z nekaterimi leti rešili več zadev. To sem želel. Ne bi nikoli mislil, da bo problem večja učinkovitost ob tem, ko želimo rešiti zaostanke, ko nas tudi Evropska komisija opozarja na obvladovanje pripada in dolžino sojenja. Sporočilo, ki smo ga ob napaki z neizločitvijo sodnika zdaj prejeli od dela javnosti, je: ni prav, če zaostankov ne rešujemo, in ni prav tudi, če jih."

Ta četrtek ste spet imeli na mizi odloke vlade zaradi epidemije, tudi policijsko oziroma epidemiološko uro. Kako gre človekovim pravicam v epidemiji? Je "blitz" ocena, da smo dobili tudi epidemijo represije, pretirana ali ni? Je vidni-nevidni pritisk politike večji? Predsednik vlade ni izpustil prilike za naslavljanje ustavnega sodišča kot tistega, ki da ovira vsak trud za "narodov blagor" na fronti s covidom.

"Menim, da mora ustavno sodišče biti previdno in zadržano pri presoji strokovnih ukrepov. Iskanje meja, kdaj določen ukrep preraste v nedopusten poseg v človekove pravice, je, tako kot za vsa druga ustavna sodišča, novost v epidemiji. Ta presoja mora biti vpeta v konkretne okoliščine, od njih je odvisna. Kolikor večja je nevarnost razširjanja nevarne in življenja ogrožajoče bolezni, toliko bolj invaziven ukrep bo lahko obveljal kot dopusten. In presojamo ga, ko so se okoliščine že zgodile, medtem ko vlada sprejema odločitve za naprej, zgolj s predvidevanji, a s ciljem, da se zdravstveni sistem ne zlomi, kar ni lahko.

Poseganje ustavnega sodišča v času, ko se z epidemijo še borimo in ko ni videti konca, mora biti previdno, vendar mora hkrati zarisovati ustavne meje sprejemljivosti ravnanj zakonodajne in izvršilne veje oblasti. Ne smemo ju onemogočati, ko prestopita meje ustavnosti z nedopustnim posegom v človekove pravice, pa moramo reagirati. Ni pa to tehtanje enostavno, vzame veliko časa. Ne moremo in ne smemo tudi prevzeti vloge zdravstvene stroke ali odločevalcev, ki so odgovorni za zagotavljanje zdravstvene oskrbe. Govorim seveda o svojem pogledu. Preveč aktivistična drža pri presoji bi imela lahko negativne posledice za dolžnosti oblasti obvladati negativne posledice epidemije. Oblast, ki je odgovorna, mora imeti neki prostor, da presodi s svojega zornega kota. To je težka ocena, odvisna od bolj ali manj pričakovanih okoliščin razvoja epidemije, tudi predvidevanj. Je tudi zelo nehvaležna. Smo namreč v okoliščinah, ki jih praktično še nismo doživeli, vse od druge svetovne vojne ne, od nas pa zahtevajo številna odrekanja, omejevanja, in to v korist drugih. Generacije, ki niso doživele ničesar primerljivega v svojem življenju, so naenkrat soočene z omejitvami. Drugo vprašanje, ki ni ustavnopravno, a je bistveno, pa je, kako se ljudi nagovarja. Sovražnik je neviden in malo poznan, epidemija žal še traja. Zato je tolikšen pomen izgrajevanja zaupanja."

Je koronavirus pri ustavnem sodišču naredil ovinek, ste vsi ustavni sodniki zdravi?

"Sodniki smo zdravi, nihče ni zbolel. Do zdaj covidne razmere pri odločanju sodnikov niso pustile negativnih učinkov."

Je na ustavno sodišče prispela kakšna antivakserska pobuda?

"Imamo nekaj pendentnih, glede otrok za vrtce, pa nekaj o obveznem testiranju, ampak to je druga zgodba. Ni zadeve, ki bi se nanašala na cepljenje zoper covid-19."

Slovenija ima 30 let, prav toliko formalna demokracija, ustava, delitev oblasti. To ni več tako kratka doba. Kaj se pokaže?

"Družba je postala zelo kompleksna, hkrati pa je tudi demokracija subtilen in kompleksen proces. Pravo mu včasih težko sledi z natančnimi odgovori vnaprej na vsa vprašanja. Istočasno lahko odpira številna nova vprašanja, mi pa smo obremenjeni tudi s preteklostjo. Hkrati je bilo 2020 leto, ko je težko imeti do konca izoblikovano realno sliko. Bili smo in še vedno smo soočeni z izjemno situacijo, kjer trčijo različne človekove pravice, vse ni urejeno vnaprej in varovanje ene človekove pravice se neredko nemudoma vidi kot poseganje v drugo. Takoj je to vprašanje demokratičnih procesov. Želim reči, večja ko je potreba po sprejemanju omejitev, bolj subtilno je treba pristopiti."