Skoraj desetletje je, kar je izšla vaša uspešnica Varuh otrokovih dolžnosti: ali nehajte se ukvarjati z otrokovimi pravicami. Ste kaj spremenili vzgojno klimo?
"Knjiga - napisala sva jo skupaj s Simono Levc - je bila odziv na vzgojo, ko so starši svojim otrokom ustregli v vsem, jih obvarovali vsakega napora in jih pretirano ščitili, dobili pa smo generacije zdolgočasenih, brezciljnih, nesrečnih in razvajenih mladostnikov. Knjiga je doživela vsako leto dva, tri ponatise in še vedno se prodaja.
Stanje je danes drugačno vsaj v tem, da stroka ne piše več le o otrokovih pravicah, ampak tudi o dolžnostih, in da tudi na spletni strani varuha otrokovih pravic najdete besedo dolžnost. Takrat je namreč ni bilo. In mislim, da je kar nekaj staršev vzelo v zakup kot eno od veljavnih opcij, da je otroke treba vzgajati s pravili, prepovedmi in navodili, neodvisno od tega, ali jim je všeč ali ne. Ker se redko dobro izide, če vzgajaš po principu 'kakor pač nanese'."
Kje, kaj, kdaj
Marko Juhant bo gost in predavatelj Večera v živo o vzgoji v zunanjem avditoriju Lutkovnega gledališča v Mariboru 20. avgusta 2020 ob 19. uri.
Število udeležencev je zaradi priporočil glede varnostne razdalje omejeno, zato vas vabimo, da si vstopnico zagotovite čimprej. Cena vstopnice je 12 €, za naročnike Večera v predprodaji 9 €. Vstopnice vas čakajo v prizidku Večera in na Eventimu. Več informacij o dogodku na www.vecer.com/vzivo.
Tisto, česar pri otroku in sebi ne spreminjate - to ste pač izbrali in v tem tudi obtičali
Otrok ve, kaj mu je všeč, vi pa morate vedeti, kaj je dobro zanj
O svojem otroku vem, da ...
Preverite pri svojih otrocih, boste videli, da veste o njih manj, kot ste mislili še pred dvema minutama:
* Kaj bi vaš otrok rad počel čisto vsak dan - poleg uporabe računalnika in telefona?
* Njegova najljubša zgodba?
* V čem je dober - tri različne spretnosti po hierarhični lestvici?
* Kaj bi spremenil v razredu?
* Kaj bi spremenil doma?
* Kateri je najboljši dan v njegovem življenju?
* Kaj ga dela drugačnega od ostalih?
* Koliko misli, da ga imate radi (zelo ni veljaven odgovor)?
* Na voljo je izgradnja ali podiranje visokega stolpa. Kaj bo izbral?
Niste več tako zelo prepričani, kajne? Kar zapišite si odgovore in jih povprašajte.
M. Juhant: Varuh dolžnosti staršev
Dokončni cilj vzgoje je, da bo otrok obvladoval svoje življenje, in ko bom jaz, starš, nemočen, tudi moje
Tisti starši, ki so se nenehno pritoževali nad tem, da učitelji nimajo avtoritete, zato otroci ne sledijo pouku in navodilom, so zdaj spoznali, da je tudi oni nimajo
Spretnosti, ki jih v šolskem programu ni
“To so tako imenovane mehke spretnosti, socialne spretnosti, človečnost v najbolj osnovnem pomenu besede, a tudi v zelo globokem. Za preživetje jih potrebujemo vsi, a otroci in najstniki jih, posamezne, razvite do neke stopnje, potrebujejo že danes, ne v odrasli dobi,” piše v knjigi Varuh dolžnosti staršev Marko Juhant. In nadaljuje, da jih dobijo od staršev ali sploh ne. “Če ne, živijo vse življenje z občutkom, da jim nekaj manjka, a ne vedo, kaj. Ta občutek poskušajo izpolniti z večjim avtom, daljšim potovanjem, več silikona, več nazivi ...”
Iz posameznih poglavij o mehkih spretnostih objavljamo odlomke.
Empatija
Brez nje ne morete oblikovati pomembnih odnosov z drugimi osebami, saj ne zaznate, kaj se z njimi dogaja in kako nanje vplivajo vaš odnos, sporočila in obnašanje. Pomaga, da od druge osebe prejmete bistveno več, kot so le neka zgodba ali podatki. Prav z empatičnostjo dobite poln prikaz dogajanja, ne le pretoka informacij. /.../
Hvaležnost
Kadar ste za kako reč, gesto ali prijazne besede hvaležni, se v hipu počutite bolje kot pred tem. Tudi zato, ker sam občutek hvaležnosti krepi odnos do osebe, ki vam je nekaj namenila. Primerjajte to z občutkom, ki ga dobite, kadar je kdo nehvaležen do vas. Recimo vaš otrok ali najstnik. Zaboli, kajne? Trudite se, dajete vse in še več od sebe, pa tega naraščaj nikoli ne omeni, niti ne namigne z gibom ali pogledom. Ni prijetno. Ni treba, da tekmujete s sorodniki ali znanci, a ko povedo zgodbo, v kateri prepoznate hvaležnost, ki so jo doživeli od svojih otrok, se vam lahko prav milo stori. Le zakaj tega ne doživljate tudi vi?! /.../
Odpuščanje
Vse osebe tega sveta imamo pomanjkljivosti. Zato bodo vedno znova nastajale manjše in večje napake, sami jih boste ustvarili. Že zato, ker ste aktivni. Kadar naredite kako napako in vam oseba, ki je zaradi tega doživela nekaj manj prijetnega, odpusti, se boste takoj počutili kanček bolje. To ne odpravi napake, popravi pa počutje, povezano z njo, in izboljša odnos do tistega, ki vam je oprostil, odpustil. Zmanjša pomen napake, ki tako ne postane nekaj, kar gromozansko vpliva na življenje vseh vpletenih. Kadar se vam zgodi, da lahko nekomu odpustite ali ta drugi lahko odpusti vam, je to nov začetek. Če nekomu odpustite napačno ravnanje, to še ne pomeni, da se s takim obnašanjem strinjate. Odpuščanje preteklosti ne spremeni, vendar spremeni prihodnost! /.../
Ponižnost
Zagotovo ni v modi, saj jo mnogi odrasli mešate s hlapčevstvom, s podrejanjem vsakršni avtoriteti. Mladim se zdi izraz nekaj iz preteklosti na relaciji graščak-hlapec. Ponižnost ni hlapčevstvo! Ponižnost je tak odnos do sebe, v katerem se ne postavljate ves čas v ospredje, nekakšen ‘antiselfi’, pri katerem ni treba nenehno dokazovati, kako poln je kdo lastnega d…. Ko ste ponižni, promovirate druge, namesto da bi promovirali sebe. Ne silite se v ospredje in ne iščete ves čas le tistih poti, na katerih bi potešili svoja prva hotenja in potrebe.
Vaš ponos vas bo silil, da boste dokazovali svoj prav, torej kdo ima prav. Ponižnost vam bo omogočila, da se ukvarjate s tem, kaj je prav. Zdaj pa pomislite, kaj oboje pomeni za vašega otroka, če se oče in mama ravno razhajata. Večinoma boste dokazovali, kdo ima prav, ne pa se dogovarjali, kaj je prav. In ker vas žene ponos, ne ponižnost, boste hoteli otroka zase, izključno zase, čeprav vam zdrava pamet jasno govori, da s tem ni vse v redu. Ponižni starši dosegajo razumne dogovore, ki so resnično v otrokovem interesu.
Delovne navade
Delovne navade močno vplivajo na to, kako bo komu v življenju šlo. Razvite delovne navade pomenijo, da se vam ni treba nenehno ukvarjati recimo s tem, da bi otrok opravil domače naloge in učenje. Ali da srednješolec predčasno dokonča neki projekt, ker ve, da se zna zatakniti kakšna nepomembna malenkost zadnjo sekundo in povzročiti katastrofo. Delovna navada je tudi slušna pozornost otroka ali študenta, ki je pozoren na predavanjih. Zato mu doma za šolo ni treba toliko delati. Rečemo, da tak otrok ‘veliko odnese že v šoli’. Bodite pozorni! Ne trudi se, da bi bil zbran pri predavanjih ali pouku, ker je navajen slediti. Zanj pouk ni naporen, za razliko od tistega, ki te navade ni razvil in se mora zbrati, koncentrirati, osredotočiti. To je naporno, zmore le približno 20 minut vsako šolsko uro. Po dveh urah ni več motiviran. Po štirih urah pouka je sesut in se odloči za špricanje, kavarno ali randi, celo potep po trgovinah s prazno denarnico je prijetnejši od pouka, ki je tako neznansko naporen. Ko pride popoldanski čas za šolsko delo, se vsak dan odloča, kako bi pričel čim pozneje in kako bi prišel skozi z minimalnim delom, pravzaprav ne glede na rezultat, ki si ga želi in ga morda celo pričakuje. Išče motivacijo in jo najde v kaki igrici ali sanjari o neki drugi, boljši šoli. Njegov ali njen vrstnik, ki je razvil navado domačega dela za šolo, ne razmišlja o tem, ali bi, ampak se odloča, kako bo stvari opravil. Spremlja svojo učinkovitost, da bo lažje vplival na rezultat, uravnotežen z vloženim delom in svojimi pričakovanji. /.../
