Leta 1979 ste napisali diplomsko nalogo o ekonomiki in vrednotenju izobraževanja obsojencev. Kako ste postali pedagog v zaporu?
"Po letu dni poučevanja fizike na srednji šoli mi je prijatelj rekel, naj pridem, saj je v zaporu delo. Imel sem razgovor, bil je junij, konec šolskega leta, in tako sem se zaposlil tam. Delo je bilo zelo raznoliko in kot pedagog sem ostal skoraj 40 let. Ker ste omenili ravno izobraževanje in vrednotenje, moram reči, da so bili tedaj drugačni časi. Tudi do človeka drugačni. Verjeli smo, da se ljudje lahko spremenijo. Da se lahko z izobrazbo ljudi preobrazi, zato smo bili polno zaposleni s tem, da smo ljudi izobraževali. Tudi ko so bili odpuščeni iz zapora, so imeli več možnosti: od nastanitve v samskem domu do zaposlitve. Če primerjam z današnjim časom, bi dejal, da je bilo za nas lažje."
Ste ohranili prepričanje, da lahko ljudje iz zapora pridejo bolje opremljeni za polnopravno vključitev v družbo?
"Zagotovo je to mogoče. Kar ti dajo izkušnje, je zavedanje, da čisto vse ni mogoče. A zagotovo se lahko doseže veliko. Rekel bi, da se lahko v najmanj štirih petinah primerov na ljudi v času, ko so zaprti, pozitivno vpliva. Res pa je, da se morda spreminja tudi, kdo so ljudje, ki so zaprti. Zdi se mi, da je bilo v preteklosti med njimi več alkoholikov. Če so želeli, so se lahko vključili v zdravljenje. Danes je morda več oseb s psihičnimi težavami, ki jih je verjetno težje pozdraviti."
V Sloveniji je bilo okoli leta 1996 zaprtih okoli 400 ljudi. Kot družba nismo delovali nič slabše kot danes, ko imamo zaprtih 1400 oseb
O zapiranju družin v center za odstranjevanje tujcev v Postojni
“Vsak zapor, tudi če je zlata kletka, je zapor. Pusti travmo, negativni odnos, sploh če so ljudje zaprti brez pravega razloga, če niso storili kaznivega dejanja. Če nekdo pribeži z ženo in otroki v iskanju boljšega življenja, mi pa jih zapremo, to zagotovo sporoča in pušča negativni odnos. To se vtisne v ljudi.”
Pristojnosti in odgovornosti se prelagajo, kot da oblast računa, da se bomo ljudje utrudili in otopeli
