(INTERVJU) Mario Fafangel: Absolutno najmanj verjamem tistim, ki vedo vse o covidu. Ker jaz sam vem zelo malo

Uvodoma beseda z glavnim epidemiologom v državi skrene proti kreativnosti in Mario Fafangel takoj vzklikne v prepričljivi primorščini: "Da! Kreativnosti nam manjka v teh časih! Čisto preveč smo fokusirani na digitalne vrednosti in številke, ki krojijo naše obnašanje. Ko veš, da imajo te številke milijon kavetov in pomanjkljivosti, je treba to vzeti v poštev, preden pomisliš, da je ta številka edina, ki ti kroji usodo."

Ravno pomanjkanje absolutnosti je v epidemiji zelo težavno. Ljudje želijo od znanosti natančne in jasne odgovore. Od te do te številke velja to, dalje pa nekaj drugega. Tega epidemiologija ne pozna.

"Absolutno najmanj verjamem tistim, ki vedo vse o covidu. Ker jaz sam vem zelo malo o covidu in to z veseljem povem. Manjka namreč tudi to, da ljudem povemo, ko česa ne vemo. A vedno tudi povem, kaj vem, in na podlagi tega lahko dam najboljšo oceno, kaj narediti. Ni rečeno, da je to absolutno prav, in sploh je za epidemiologe značilno, da bolj ko poznaš zadevo, bolj si negotov, da si to res zaključil. Kot epidemiolog lahko samo s tem, kar vem sedaj, ocenim, katera pot je prava, ko bom vedel več in ko bom znal boljše, se bom odločal boljše z novimi informacijami. Tukaj ni absolutov."

Pa še ko so, obstaja možnost, da se bo kaj spremenilo.

"Točno tako, ob tem pa vem, da komunikacija z ljudmi ne sme biti konfuzna ali kontradiktorna. Jasno je, da si ljudje želijo odgovore, ampak ni pošteno dajati dokončnih odgovorov, če ne poznaš dejstev. Lahko povem, kaj je znano, a v isti sapi tudi, kaj še ni znano. Zadnje dni so me veliko spraševali o modelih. V njih je cel kup negotovosti, ki izhajajo iz vhodnih podatkov, in v teh podatkih lahko gre narobe milijon stvari. Za modele velja pravilo garbage in garbage out (smeti noter - smeti ven, op. p.); opisal sem, zakaj sem negotov glede testiranja, luč testiranja, ki razkriva pot naprej, pač ni dovolj močna. Sveti slabo. Današnje številke so spet čez 2000 (okužbe v sredo, op. p.), delež pozitivnih je verjetno spet čez 30 odstotkov. Potrebujemo testiranje, testiranje in še enkrat testiranje, da vidimo, kaj se dogaja. Iz tega lahko ustvarimo modele, predikcije, ampak namen modela ni napovedovaje vrha, namen je pripraviti se sedem dni naprej, napraviti napoved, koliko postelj bomo potrebovali. Pametni modeli lahko s podatki, ki jih imamo zbrane, za nazaj ugotovijo, kateri ukrepi so res učinkoviti in kateri ne. Z vsemi zaporami je zelo težko razvozlati, kaj je tisto, kar je pomagalo. To so modeli, ki so koristni."

Tak koristen model je izdelal denimo Jure Leskovec s Stanforda. Na podlagi podatkov mobilnih operaterjev so analizirali, kako zapiranje posameznih delov javnega življenja upočasnjuje širjenje virusa.

"Gre za zelo dober model, v katerem so analizirali fitnes centre, restavracije s postrežbo, restavracije, v katerih samo dvigneš hrano, itd. Tak model pokaže, kaj bolj vpliva na širjenje virusa, in to so modeli, ki so sedaj bistveno bolj koristni kot napovedovanje, kdaj bo vrh okužb. Sedaj smo v fazi, ko je naš zdravstveni sistem prenasičen, in treba je najprej ustaviti ta trend, nato pa razmišljati kako naprej."

Ta teden smo vendarle dočakali dobro novico - napoved cepiva z visoko učinkovitostjo.

"Cepivo je res luč na koncu tunela. Mesece do dostopnosti cepiva lahko preštejemo na prste ene roke in to je game changer, preobrat, ki spremeni pravila igre in razne strategije prekuževanja naredi še toliko bolj iracionalne. Vedno je bila vsaka smrt odveč, ampak ko je na obzorju nekaj, kar nam lahko res pomaga, se splača potruditi, da je nepotrebnih smrti čim manj. Statistika tega cepiva je pomembna."

Prve pošiljke bodo v Sloveniji v začetku prihodnjega leta, smo pripravljeni na razdeljevanje cepiva in distribucijo? Ta bo najbrž precej velik logistični zalogaj.

"Ustanovljena je skupina na ministrski ravni, v njej sem tudi jaz, ki odloča, kako bo ta zadeva potekala. Ti dogovori morajo sedaj v višjo prestavo. Poslušati je treba vse strokovnjake. Na NIJZ imamo odlično strokovnjakinjo Stašo Javornik, ki dela v službi za preskrbo s cepivi in je strokovnjakinja za logistiko vseh cepiv; razdeljevanje, transport ... Te strokovnjake moramo sedaj poslušati in priti do tja pripravljeni, ne pa se potem gledati, češ, kaj bomo sedaj. To mora biti akcija, sedaj moramo razmišljati, kakšno tehnologijo in opremo bomo potrebovali, če bo res hladna veriga na -80 stopinjah Celzija. Moje mnenje je, da mora biti cepljenje dostopno, in to velja za vsa cepiva - že, če se moraš naročati na cepljenje, je to ovira. Pri tem cepivu je jasno, da količine v začetku ne bodo velike, torej moramo imeti dodelan sistem razdeljevanja, mora pa biti cepivo dostopno in cepiti je treba čim prej. To pomeni povezavo mreže vseh cepiteljev, zagotovljeni morajo biti naši podatki o cepljenju - kdo je bil cepljen, koliko ljudi je bilo cepljenih in kako učinkovito je cepivo v Sloveniji. Nismo več leta 1990, ko se je veliko zadev pri nas tehnološko zaustavilo. Potrebujemo tehnologijo, ki nam bo omogočala real time podatke, s tem se ukvarjam, odkar sem začel tukaj delati. Sedaj ni sprejemljivo razmišljati o evidencah na papirju. Imamo sistem eRCO (Elektronski register cepljenih oseb in neželenih učinkov po cepljenju), gre za digitalni sistem spremljanja precepljenosti v Sloveniji in sedaj ga je treba dvigniti na raven, da bodo vsi cepitelji v državi priklopljeni nanj. Danes je nujno investirati v ta sistem, ne jutri ne čez en mesec. Na naslednjem sestanku skupine bom zagotovo čim bolj pritiskal za to, saj mora biti ta digitalizacija absolutna prioriteta, le tako bomo vedeli, kaj se dogaja, kako uspešni smo pri izvajanju cepljenja in kako učinkoviti smo s cepljenjem."

Do takrat bo minilo še nekaj mesecev in ta čas se sedaj zelo vleče. Kako prestati to obdobje? Pa ne le mi, radi pozabljamo, da je na istem ves svet.

"Pfizer je objavil lepo sporočilo za javnost, a to po navadi ni podlaga za strokovne presoje vsebin. Dobro, malo sonca je bilo potrebnega in dobro je, da ljudje vedo, da se cepivo razvija in kaže rezultate. Jaz še vedno čakam paket, podan preko znanstvene revije, s številkami, v katere lahko zagrizemo. Veliko so sicer že povedali in ta vmesna analiza kaže zelo dobro. Dobro je tudi, da Evropska komisija in z njo Slovenija ni stavila vsega na enega konja. V igri je več cepiv, denimo moderna, ki deluje po istem principu kot cepivo BioNtecha in Pfizerja, potem imamo še cepivo AstreZenece in Oxforda. Vse to prihaja, a najbolj bistveno vprašanje je, ali cepivo učinkuje na bolezen, zanima pa me tudi, ali na splošno vpliva na simptomatični covid in ali vpliva tudi pri hujšem poteku bolezni. Tretje vprašanje je, ali vpliva tudi na okužbo in prenos. Verjetno je čez 40 odstotkov asimptomatskih primerov, ki potem trosijo virus naokoli. Pomembno je, kako cepivo deluje v teh primerih.

Z vsemi ukrepi lahko le zadržujemo širjenje virusa in ga ne ustavljamo. Potencial za ustavljanje bi imeli le, če bi se vsak obnašal, kot da je bolan, in sploh ne bi imel stikov, ki bi omogočili prenos. Imamo namreč velik delež asimptomatskih in malosimptomatskih okužb in to je težava. Relevantno vprašanje v jesensko-zimskem času, o katerem govorimo premalo, so zaprti neprezračeni prostori. Poleti so nam pomagali odprti prostori, zadrževanje zunaj, sedaj pa zadrževanje v zaprtih prostorih povzroča precej težav ne le nam, pogledamo lahko Švedsko, ki ima sedaj eksponentno krivuljo. Prav tako ostali.

Mi vedno lovimo rep, sprašujejo nas denimo, kdaj boste iskali stike v firmah. A to je ukvarjanje s posledicami in ne z vzrokom. Iskanje kontaktov se začne, ko je do prenosa že prišlo, po prenosu pometamo škodo, ki je že narejena, zakaj ne bi raje sedaj vložili vse napore v promoviranje dela na domu. Zakaj ne delamo na tem, da omogočimo čim več ljudem delo na domu, da stimuliramo tiste, ki delajo od doma? Pri poklicih, kjer to ni mogoče, pa moramo zagotoviti, da na delovnem mestu ni visoko rizičnih kontaktov. Dosti bolje bi bilo, da bi jaz kot epidemiolog vstopil v firmo in ugotovil, da rizičnih kontaktov z okuženim sploh ni bilo, ne pa da pobesnelo iščemo kontakte. Seveda jih bomo, a paradigma se mora obrniti tako, da do prenosov sploh ne pride. Da ostajamo v svojem mehurčku in bo, če pride do okužbe, ta ostala v majhni skupini. Torej ostajajmo pri druženju s tistimi, brez katerih ne moremo. Ne moremo vedno gledati primerov dobre prakse od drugod, ker kje pa so ostali? Poglejmo po celi Evropi, danes smo vsi rdeči. In vsaka država je tako specifična, da preprosto ne moremo kopirati ukrepov in jih prenašati v Slovenijo, ne gre. Švedi so tisti, ki so se najmanj prilagodili, njim je manj socialnih interakcij navada, že sicer živijo v mehurčkih, gostota prebivalstva je manjša, večji problem so imeli v Stockholmu kot drugje. Mene sedaj najbolj skrbijo moji kolegi v bolnišnici in življenja vseh nas v Sloveniji, zakaj ne poizkusimo na svoj način, morda bo kdo rekel, 'Glej, kaj delajo v Sloveniji!'"

Velikokrat se sprašujemo, kako bo hladno obdobje vplivalo na epidemijo. Se virus širi hitreje preprosto zato, ker se tlačimo v majhne prostore, ali je res bolj obstojen pri nizkih temperaturah?

"Oboje. Alfa in omega vsega so epidemiološki pogoji za prenos virusa in dobro ste jih opisali. Pri drugih sezonskih virusih so res v ospredju površine in kontaktni prenos, a vse bolj vidimo, da je pri tej koroni pomembna komponenta prenosa kapljični aerosol, ki je bolj relevanten kot pri drugih sezonskih virusih. To se pokaže za nevarno v zaprtih, slabo zračenih prostorih, in to ne glede na masko, saj ta ne zagotavlja stoodstotne zaščite. Videli pa smo tudi, da je virus bolj stabilen pri nizkih temperaturah, kar je dodatna nevarnost. Verjetno je ta obstojnost še poslabšala krivuljo, ki jo imamo sedaj. In verjetno je pandemska izčrpanost ljudi tretji delček sestavljanke. Ljudje so naveličani vsega. Težko razmišljaš o ukrepih, ko izgubiš službo, ko razmišljaš o tem, kako boš odpuščal zaposlene ali kako boš zvozil do konca meseca, zagotovil svojemu otroku obrok in šolanje, prihodnost.

A brez tega, da vsak pripomore nekaj, pač ne gre. Čeprav ne želim reči, da smo krivi ljudje - po celem svetu naraščajo okužbe, ker je izjemno izjemno težko, ko presežeš neki prag širjenja virusa, držati zadevo pod kontrolo. Tudi ko bomo širjenje ustavili, kar bomo, bodo pomembni trud vsakega posameznika, preprečevanje okužb v podjetjih in maksimalno omejevanje okužb v domovih za ostarele. Razmere v DSO-jih se spet slabšajo, zato moramo čim prej ukrepati na tej ravni. Uspelo nam bo, a pošteno je treba povedati, da le, če bomo zavirali okužbe. Sedaj si kupujemo čas do izboljšanja. In vsaj nekaj imamo na obzorju, vemo, da si ne bomo kupovali časa dve leti. A izjemno težko je imeti to zadevo pod kontrolo z odprto družbo."

Koliko smo javnost naučili o virusu, razlogih za ukrepe? V prvem valu so nas kot najstnike zaprli v domove, ukazali, kaj lahko in česa ne, našteli ukrepe po alinejah, nihče pa ni naučil ljudi, zakaj in kako. To je izpostavil tudi profesor Alojz Ihan.

"Tukaj bi se pridružil profesorju Ihanu. Ampak takrat je ves svet ravnal tako, vem iz izkušenj Italije in drugje. Le Švedi so bili drugačni pri komunikaciji ukrepov. Ko vzameš ljudem možnost odločanja in se za njih popolnoma odločiš, se drugič pričakuje isto, če so sploh še pripravljeni sprejeti nekaj takega. Ljudje se upirajo po vsem svetu, poglejmo izgrede v Italiji. Prešli smo namreč arhaični deficitni model, ko je bilo dovolj ljudem dati informacijo in oni so spremenili obnašanje. Danes ni dovolj le ponavljati informacije, bolj pomembno je, da ljudje stroki zaupajo. To nam trenutno res ne uspeva. In tukaj je prioriteta neodvisnost strokovnih inštitucij, samo totalna neodvisnost lahko pridobi zaupanje ljudi, ki vedo, da nimamo nobenega interesa reči kaj drugače, ker smo odvisni od nekoga tretjega. To je en korak, drugi pa je iskreno priznanje, da ne vemo vsega, in tega nisem slišal dovolj pogosto. Ne bo dovolj našteti, kaj je cepivo mRNA, nujno je, da nam ljudje zaupajo, ko to povemo, da vedo, kakšen je motiv, ko govorimo o tem, in govorimo seveda argumentirano, kar se da podprto s številkami. Ni dovolj le, da nastopam šestkrat na dan na vseh kanalih."

Ampak če smo iskreni - vi sedaj krpate komunikacijske luknje iz prvega vala, velika škoda je bila povzročena z menjavami stroke na NIJZ. Spomnimo se pisma iz Maribora ...

"Tudi moje pismo ni bilo mišljeno, da bo prišlo v javnost tako, kot je, ampak sem ponosen nanj. Naj me umaknejo, ampak epidemiologi ne bomo represivni organ. Delali bomo maksimalno, iskali bomo stike, omogočali bomo ljudem, da so doma, ne bomo pa nikogar zapirali. Kajti če bo stroka represivni organ, kako mi bodo ljudje verjeli? Če imam kakšno funkcijo, je to ta, da zaščitim svoje kolege, da povem, kaj in koliko delajo, ker se od marca niso nikoli ustavili. Kupovali smo čas in še vedno ga, kolikor se da, da smo čim bolj pripravljeni. Nimam nobene elitistične želje, jaz sem tukaj zato, da nekaj naredimo, in če nam to ne uspe, mi ni treba biti tukaj. In vedno bom napisal tako pismo, s pritiski nimam problemov. Ne enačim se s svojo službo, vedno bom našel neko pot, in to je dodana vrednost, ki jo lahko dam. Pri nas imamo fantastične strokovnjake epidemiologe, kot so Zoran Simonovič v Mariboru in drugi kolegi, in morda sedaj potrebujemo vse kanale, s sodobno komunikacijo vred, s katero lahko pokažemo svojo neodvisnost in trud vseh, ki delamo od jutra do mraka. Mnogi sodelavci so tik pred bolniško zaradi izgorelosti, drugi so že na bolniški."

Ampak to neodvisnost naj bi vam državni vrh podelil ali potrdil že v začetku, namesto tega je ob menjavah na vrhu padlo zaupanje.

"Seveda. Logično je tudi, da vlada ne more narediti čiste kopije tega, kar reče stroka, ampak jaz sem tukaj, da povem tisto, kar je strokovno, in ljudje morajo vedeti, da jaz to rečem brez bremena iz ozadja. Vlada pa je tukaj, da doseže kompromis z vsemi drugimi deležniki, vlada ima širši pogled v druge vidike dogajanja - varnost, ekonomijo, vse, česar moja stroka nima. In ne moremo valiti krivde drug na drugega, pomembno pa je, da se ve, kaj je vloga enega in kaj je vloga drugega. A še enkrat - neodvisnost stroke in inštitutov je Paramount, da lahko dogradimo zaupanje ljudi. In začeti moramo pri temelju, mislim, da po zaupanju nismo v drugem ali tretjem nadstropju. Tukaj imamo še dolgo pot, ampak v tej hiši, v enoti centra za nalezljive bolezni, imamo zaupanja vredne ljudi, ki delajo dobro, zato mi je vsakič hudo, ko se spravljajo na NIJZ, ker vem, da dajejo od sebe vse in vsak dan."

O ukrepih ne bi veliko, vsakodnevno se spreminjajo, a večji del ljudi bremeni zaklepanje šol. Kako je z okužbami in prenosi pri otrocih, so že razdelani, vemo namreč, da je občutljivost pri otrocih, mlajših od deset let, majhna. In zaprtje šol ima obširne posledice.

"Zaupam stroki vzgojno-izobraževalnih zavodov, ki opozarja, da je zapiranje šol pedagoško in razvojno obupno. Učitelje, pedagoge in druge delavce v teh ustanovah se premalo pohvali. Jaz lahko povem, kar sam vem o tem, in poiskati je treba skupno pot.

Pred počitnicami je bilo veliko bolezni v šolah. Ampak ne prenosov v šolah, prenosov je bilo dejansko sorazmerno s populacijo. Zame kot epidemiologa je ključna poanta to, da je izjemno težko imeti odprte šole, ko je veliko lokalnega prenosa, preprosto zato, ker se oseba lahko okuži kjerkoli drugje. Delež okuženih učiteljev je bil vedno stabilen, ni sunkovito rasel, je pa vseeno ohromil sistem, ker je bilo okuženih toliko, da sistem ni mogel funkcionirati. Imel si toliko bolnih vzgojiteljev, učiteljev in ravnateljev, ne zato, ker bi bile šole ogromen akumulator, ampak zato, ker je bilo virusa toliko, da je vstopal od povsod tudi v šole.

Drugače je pri višjih razredih, tam je socialnih interakcij toliko več, da je v tej skupini število okuženih sunkovito naraščalo. Pri otrocih pod deset let nam uspe bolje nadzorovati stike. Ampak v Sloveniji in tudi drugih državah je problem, ker smo na limitu zdravstvenega sistema. Ni dovolj, da imaš dovolj postelj za vse, ki potrebujejo intenzivno terapijo, imeti bi morali 20 do 30 odstotkov postelj vedno praznih, da intenzivna terapija deluje dobro. Vse, kar dodajaš k intenzivi, je preobremenitev sistema, ekipe, kadra. In v taki situaciji narašča smrtnost. Ko si enkrat v takem stanju, je kakršnokoli odpiranje družbe izjemno težko. Tudi sam sem strokovno v izjemnem prelomu, kako pristopiti k temu. Za višje razrede trenutno druge opcije, kot je šolanje na daljavo, ne vidim. Je pa seveda top prioriteta najprej sproščati prvo triado in nižje. Pri tem pa bi morali v šolah dati velik velik fokus na koncept razdalje in prezračevanja, kar je bistveno bolj učinkovito kot vse drugo. Vem, da je z infrastrukturo, kot jo imamo v šolah sedaj, to težko, a morda vendarle lahko uvedemo polovične razrede. To vprašanje je zagotovo prioriteta in velik izziv, ker učitelj se ne bo okužil v šoli, bo pa prišel v šolo bolan, ker je sedaj toliko prenosa v okolici. Enako je z otroki - verjetno ne bomo imeli izbruha v šoli, lahko pa je doma bolan starš, in spet je cel razred v karanteni, pedagoški proces pa se za cel razred prestavi na daljavo.

Skupina mladih okoli 16 do 35 let pa je res zelo aktivna in zelo pomembna pri širjenju virusa v lokalni skupnosti in zelo težko je spremeniti njihove navade druženja. Vedeti moramo, da ta generacija ni nikoli prej preživela česa takega v svojem življenju. Počuti se malo ogroženo in tukaj imamo komunikacijsko težavo. Pomembno jim je povedati, da zanje verjetno ni tako velika težava, kaj se bo zgodilo s covidom, a če si boš zlomil koleno in potreboval urgentno operacijo, ne boš mogel priti do nje, ker bodo vse bolnišnice preko vseh limitov, in morda zato celo življenje ne boš mogel igrati nogometa. To je pravi koncept za njih, dopovedovanje, da zato ščitimo naš zdravstveni sistem, da bo vsak dobil zdravstveno oskrbo, če jo bo potreboval.

Današnje številke me skrbijo, težko je imeti karkoli odprto, če imamo v populaciji masovne prenose. Takoj ko to mine, bo lažje, lahko pa medtem razmišljamo, kako narediti več prostora v šolah, da lahko imamo razrede bolj razdeljene, da se učenci ne mešajo in so razredi manjši, četudi to rešujemo s kontejnerji. Če imamo prostor, lahko lažje spet odpiramo šole - pomembno je, da imamo manjše razrede, da lahko zračimo in da se razredi ne mešajo med sabo. Ni bolje sedaj investirati v prostore kot potem še leta plačevati za posledice zaprtja? Ker na šoli sloni cel sistem, tudi življenje staršev, in verjamem strokovnjakom, kako pomembna je šola za socializacijo, in to je moja velika skrb."

Iz slovenskega prostora je nekako ušel preskok bolezni na minke. Temu nismo posvečali veliko pozornosti, a pri zoonozah vemo, da preskakovanje z živali na človeka in sedaj spet nazaj na živali ni dobro znamenje.

"Seveda je to zelo pomembno. Covid se je začel s kontaktom človek-žival in spravil svet na kolena. Dogaja se zato, ker človek preveč posega v naravo. To je prva stvar. Moramo imeti nadzor nad tem in vedeti moramo, kje je naše mesto. Bolj ko posegamo tja, kamor ne bi smeli, večja je možnost, da se takšne stvari zgodijo.

Zadeva z minki je v resnici zgodba o uspehu. Zakaj obstajajo virusi? Da mutirajo in nam pomagajo, da je naša evolucija hitrejša, da mutiramo tudi mi. To je namen virusa, pospešujejo evolucijo, in če jih ne bi bilo, bi bili verjetno še vedno precej kosmati. Da se virusi spreminjajo, smo zaznali klinično - opazili smo, da cepiva več ne delujejo. Sedaj k sreči nismo več prepuščeni nemilosti teh mutacij. Danci uporabljajo sekveniranje celega genoma virusov za skoraj vse povzročitelje in to je nov mejnik znanosti. Omogoča nam, da vidimo, kako se virusi spreminjajo, in omogoča nam, da vidimo nekaj, kar bi lahko postalo pomembno za kliniko cepiva ali celo nevarno. V drugih državah bi verjetno ta sprememba šla mimo povsem neopazno, Danci pa so opazili, da jim virus skače na minke in nazaj na človeka, in šli so pogledat, ali je ta virus kaj spremenjen. Ugotovili so, da ima ena od teh skupin virusa spremembe proteina S, to je spike protein, špička na virusu, na katerem gradimo naš imunski odziv in tudi cepiva. Sedaj se zdi, da se je ta protein malo spremenil. In Danci so se odzvali fantastično - z vsemi ukrepi znotraj države. Laboratorijske raziskave so v teku, Evropski center za preprečevanje in obvladovanje bolezni (ECDC) je rekel, da bo do 12. novembra podal oceno tveganja, zadevo proučuje Svetovna zdravstvena organizacija (WHO). Že sedaj so bili narejeni vsi ukrepi za omejevanje te zadeve, kljub temu da ne vemo, kako bo to vplivalo v realnosti. To je koncept reševanja takih kriz - znanstvena skupnost v državi in zunaj nje se je takoj lotila reševanja problema -, ne pa sanjanje o mejah in zaporah. Podobno se je dogajalo pri eboli, ko so se nameščali skenerji v Berlinu in v ZDA in se je na vse načine omejevalo in nadziralo, da zadeva ne bi ušla ven. Ne, pomoč znotraj in ustavljanje zadeve na izvoru sta odgovor. Transparentnost države navzven kot pri Dancih, ki so dali sekvence na razpolago vsem, cele so na spletu, dostop do mednarodne pomoči. Kako se je ustavila ebola v Sierri Leone? Ne s termalnimi skenerji in ustavljanjem okužbe na mejah, ustavilo se je z Zdravniki brez meja, WHO-jem, vsemi strokovnjaki, ki smo prispeli tja in pomagali na izvoru."

Če bi Kitajska ob prvih izbruhih ravnala drugače - za virus se je izvedelo precej pozno, vemo, da se je poskušalo zadevo zakriti - in bi se takrat z vsemi topovi lotili koronavirusa, bi ga lahko bolje omejili? Vi ste pomagali v boju z ebolo v Zahodni Afriki.

"Koronavirus ima svoje danosti, ki so hudič. Pri eboli najdeš vsak sleherni primer, lahko ga ustaviš, zasleduješ, nima 40 odstotkov asimptomatskih bolnikov. Prvi SARS CoV-1 je bilo lažje videti, simptomi so bili bolj izraziti. Ta virus je res večji izziv, ima velik delež blage bolezni, zelo težko ga je izslediti, v začetku nismo imeli ničesar, niti testiranja ne. Ampak še vedno pritrdim. Nikoli nihče ne bo poznal cele zgodbe znotraj Kitajske, ampak vedno mora biti poudarek na transparentnosti, mednarodni pomoči in skupnem odzivu na taka tveganja. Imamo globalni svet, čisto smo povezani, in take zadeve se več ne da ustaviti. Bolje je pozvoniti z alarmi malo prej in videti, kaj se dogaja. Ker tega se ne da skriti. Tudi ebola je bila po navadi v eni vasici in se je potem ustavila, ampak je iz enega netopirja, bushmeata (meso divjih živali, op. p.), preplavila vso Gvinejo, Liberijo, Sierro Leone in Freetown, Mali. A ebolo je, čeprav je bolj grozna in smrtna, lažje ustaviti kot to zadevo. Koronavirus je prav fantastičen za pahniti svet na kolena. Ampak sedaj gledamo luč na koncu tunela in kaže se, kako bizarne so ideje strategij o prekuženosti, kot je denimo ameriška deklaracija Great Barrington, kjer naj bi z nekim nadzorovanim širjenjem virusa prišli do prekuženosti, kar preprosto vodi v neetične smrti. Zdravstveni sistem bo namreč šeststokrat preplavljen, preden bomo prišli do neke relevantne prekuženosti."

A s cepivom nas verjetno čaka še en val lažnih novic. Ti postajajo vse večji.

"To se ni začelo s covidom, gre za komunikološko vprašanje. Zavedamo se, da imamo del populacije, ki je ne bo prepričal noben argument, ker argumentov ne posluša. Velikokrat so na žalost vpleteni boti, nove tehnologije, ki širijo dvome na internetu. Teorije so namenjene temu, da vzbujajo dvom in legitimizirajo te debate. Velik del populacije je namreč v dvomu in bolj ko posluša debate o varnosti cepiva, več vprašanj nastaja. Kot bi sedaj začeli na veliko debatirati o škodljivosti kajenja. Pravi način je dati informacije na pladenj, biti iskren in imeti skupino strokovnjakov, ki so si zgradili verodostojnost in jasno pokažejo številke o varnosti in učinkovitosti cepiva. Ko smo proučevali zaupanje slovenskih mamic v cepljenje, smo videli, da jih veliko zaupa cepljenju, imamo pa trd oreh, ki ne zaupa v nič, kar gre z roko v roki z nezaupanjem širše - nezaupanjem v sistem. Potem je tukaj pomemben del populacije, ki se ne znajde v poplavi lažnih vesti in ima dvome. Strokovnjaki lahko pripomoremo, da smo vsaj filter in povemo, katere informacije so relevantne in katere niso. Tako kot pri aplikaciji covid - težko gradiš zaupanje v en element, če je toliko nezaupanja v cel sistem. Seveda pa ne smemo biti odsotni in pustiti, da se vakuum zapolni z dezinformacijami in strokovnjaki, ki vedo čisto vse o vsem."