(INTERVJU) Hana Košan: Najbolj grozen je občutek, ko si za nekoga neviden

Pomemben del vašega društva, Kraljev ulice, je cestni časopis, ki je v februarju izšel 200-tič. To je unikaten projekt v slovenskem prostoru, prepoznan je tudi v svetu. Zakaj je tako poseben?

”S časopisom se je vse začelo. Društvo je nastalo, ko so se študentje socialne pedagogike skupaj s profesorji odločili, da bodo 24 ur preživeli na ulici z brezdomnimi osebami in ugotovili, kakšne so potrebe. Nastala je ideja časopisa - dati brezdomnim osebam glas. O teh temah se ni pisalo niti pretirano govorilo, razen kot še zdaj, žal, v decembru in ob teh praznikih. Začetek društva izhaja iz časopisa, še vedno je časopis tak temeljni medij v smislu, da objavljajo zelo različni ljudje, tudi mi pa preko časopisa sporočamo naše vsebine.”

Ljudje pišejo v prvi osebi.

”Tako, v prvi osebi, svoje zgodbe, opisujejo neke svoje situacije. Tudi zaradi časopisa smo razblinili marsikateri stereotip o brezdomstvu. Časopis je unikaten, na svetu sicer obstaja več cestnih časopisov - vključeni smo v mednarodno zvezo -, a mislim, da sta samo dva ali trije časopisi, ki delujejo zelo prvoosebno, da so glavne piske in pisci ljudje z izkušnjo brezdomstva. Pomembno je tudi to, da časopis sam sebe financira, da nismo odvisni od nobenih donatorjev, sponzorstev, prav tako pa uspemo biti neodvisni v smislu, da ne zavzemamo populističnih tematik, razen če je to neka tema, ki osebo zanima. Uspelo nam je ohraniti držo, da smo neodvisni od te zunanje promocije, da smo samooskrbni - to je redkost! Če konec koncev pogledamo The Big Issue, ki je najbolj znan in ga lahko kupimo na ulicah Londona ... Zadnjič, ko sem ga odprla, sem bila šokirana, kako veliko je v njem reklam. Na prvo žogo nisem niti prepoznala, da v bistvu obravnava teme, ki so zelo marginalne.”

Kako pa je z naklado?

”Najvišja naklada je bila v januarju 2020 - 26 tisoč. Naklada je pred epidemijo res strmo naraščala, po epidemiji pa začela upadati. Sicer pa prilagajamo po mesecih, pogledamo, koliko članov aktivno ponuja časopis, koliko izvodov je bilo prodanih pretekli mesec. Skrbimo, da je izdanih toliko časopisov, ki bodo šli v obtok, da nimamo dodatnih stroškov in nekako racionaliziramo. Naša jubilejna številka je imela naklado 15 tisoč. Še vedno se mi zdi - tudi če mogoče primerjamo s kakšnimi drugimi časopisi po Sloveniji - da je naklada zelo velika. Vsi tisti, ki kupijo časopis, so podporniki, s svojimi donacijami pa pripomorejo k temu, da časopis živi. Res je neverjetno, koliko pohval nam mesečno pošljejo ljudje ali na člane, ki ponujajo časopis, ali na prispevke. Veliko dobrih, pozitivnih odzivov prejemamo. Ponosni in hvaležni smo, da nam skozi leta podpora javnosti raste.”

Dogodke ob praznovanju 200. izida ste poimenovali 200 korakov do oblakov. Zakaj?

”Veliko smo se pogovarjali, kako bi naslovili to številko in vse te dogodke, pa se nam je zdel ta stavek 200 korakov do oblakov zelo poveden v različnih smislih, več metafor lahko iz tega izpeljemo. 200 pokaže našo številko, koliko korakov smo že naredili pri časopisu. Smo se pa tudi malo spraševali, ali potrebujemo še 200 korakov do oblakov. Nekje v oblakih sanjamo o nekih boljših časih in se sprašujemo, ali bomo morali še vedno sanjati v oblakih ali se bo v prihodnosti kaj spremenilo na področju brezdomstva. Tretja stvar, ki smo jo mogoče izpostavili, je pa tudi neki opomin, da je v zadnjem času umrlo veliko naših članic in članov. Tudi veliko ljudi, ki so objavljali v časopisu, je žal v zadnjih dveh, treh letih preminilo. Rekli smo, da je to tudi neki spomin, poklon njim, ki so zdaj verjetno nekje v oblakih, a še vedno z nami.”

Ob praznovanju pa ste opozorili tudi na priložnost za razmislek o situaciji na področju brezdomstva.

”Da, spomnili smo, da je treba verjetno več kot 200 korakov do tega, da se bodo zgodili dramatični premiki. Saj vidimo neke premike skozi leta, tudi v zadnjih letih, pa vendar smo daleč od tega, da bi leta 2030, kot nam nekako zapoveduje Evropski parlament, Slovenija in vse evropske članice dosegle ‘functional zero’, da brezdomstva ne bi bilo več. Mi smo zelo daleč, čeprav smo 2023. Zelo hitro bo treba nekaj ukreniti, da bomo v teh sedmih letih dosegli ta cilj.”

Kakšna pa je trenutna situacija na ulici? Posebej težki so mrzli zimski meseci.

”Situacija na področju brezdomstva je, ker število brezdomnih raste, vsako leto slabša, na drugi strani pa je veliko programov, veliko stvari se ponuja brezdomnim. To je že ‘fajn’, da ustanavljamo različne podporne programe za ljudi, ki so brezdomni, a pri tem sem kritična, da se bistveno premalo usmerjamo na preprečevanje. Mi zdaj samo nekako gasimo požare in se ukvarjamo s tistimi, ki so že globoko v brezdomstvu. Pred nekom, ki je že veliko let na cesti, je zelo dolga pot, da se bo nekako izkopal iz tega. Brezdomstvo je res tista točka v človekovem življenju, ko se ti je vse podrlo, ko si izgubil vse, ko nimaš več nič, samo cesto. Nimaš več družinskih vezi, socialne mreže, materialnih stvari, živiš v grozni revščini. Razmišljaš o tem, kako boš preživel dan, kje boš spal in kje boš dobil za jesti in piti, če rečem tako. Ta res eksistencialna vprašanja.

Premalo se v Sloveniji o tem pogovarjamo. Absolutno veliko programov se na tem področju izvaja, kar je zelo dobrodošlo, končno so tudi različna ministrstva prepoznala, da morajo tu neki kamenček dodati. Pa ne samo ministrstva, tudi lokalne skupnosti, stanovanjski skladi. Brezdomstvo je vprašanje stanovanjske politike. Zelo ponosni smo, da sodelujemo s stanovanjskimi skladi in so se odzvali našemu povabilu, ampak še vedno je to vse gašenje požarov. Čas je, da s strategijami, nacionalno strategijo, ki je še vedno nimamo, usmerimo vse sile, našo energijo v to, da rečemo, kako bomo preprečevali brezdomstvo. Kako bomo ljudi, ki živijo na nekem robu, v revščini, še podprli, da ne bodo prišlo do najhujše točke v življenju, kot je brezdomstvo. Sodelujemo z različnimi organizacijami iz cele Slovenije, od povsod poročajo, da je povpraševanje po zavetiščih, prostih posteljah večje, kot jih organizacije ponujamo. Situacija se slabša, pa ne samo tega vidnega brezdomstva - v naš dnevni center prihajajo zelo različni ljudje, ki so socialno odrinjeni, izključeni. Mogoče imajo streho nad glavo ali pa živijo v zelo neprimernih bivanjskih pogojih. Rečejo: ‘Nikjer drugje me ne sprejmejo v neka društva, organizacije, nikjer se ne počutim sprejeto, sram me je, da životarim skozi mesec.’ Prihaja veliko upokojencev, ki si v bistvu še plačujejo stanovanje, stanovanjske stroške, a potem pa ne ostane za hrano, obleke in neke druge stvari čez mesec. To narašča, tako da tudi druge skupine prihajajo v naš dnevni center.”

Kako lahko kot posamezniki konkretno pomagamo? Pogosto si mislimo, da z majhnim prispevkom ne bomo nič spremenili, še lažje pa je pogledati stran ...

”Naši članice in člani večkrat rečejo, da je najbolj boleče to, ko jih mimoidoči ignorirajo. Zelo težko, neprijetno je slišati, ‘kaj tle fehtariš, pejdi delat rajš, za vsakega se najde delo, če bi hotla, bi lahko nekaj naredila’, velikokrat pa rečejo, da je še bolj grozno, ko imaš občutek, da si za nekoga neviden. Da ljudje hodijo mimo tebe in imaš občutek, kot da ne obstajaš. Kaj lahko naredi vsak posameznik? To je premislek, ki ga mora narediti pri sebi, kje so te neke kapacitete, ki jih ima vsak od nas. Jaz mislim, da se bomo teh težkih socialnih vprašanj lahko nekako rešili ali jih začeli odpravljati, ko bomo kot družba postali solidarni, strpni, ko bomo spet zgradili to neko idejo skupnosti.

Če gradimo idejo skupnosti, to pomeni, da opazimo vse ljudi, ki so okoli nas. Tudi naša ideja, že pri samem časopisu, ki ga v sodelovanju ustvarjajo ljudje z obrobja, z izkušnjami brezdomstva, strokovnjaki na tem področju in različnih dejavnosti v društvu, je, da se srečamo ljudje z različnimi socialnimi ozadji. Vsak bo nekaj prispeval v našo skupnost, samo tako pa se bomo lahko razvijali naprej. Že to, da nekoga opazimo, mu namenimo besedo, se z njim pogovarjamo, je veliko. Brezdomne osebe pogosto potrebujejo tudi občutek vključenosti. Da jih nekdo opazi, da je nekomu mar za njih. Potem bo vsak presodil, ali je to, da kupijo časopis, da materialno pomagajo nekomu. Imamo posameznike, ki se zelo angažirajo za določene brezdomne osebe, pa jim potem pomagajo pri urejanju raznih življenjskih situacij. To se mi zdi ‘fajn’, seveda smo mi društvo, ki smo plačani, če tako direktno rečem, da počnemo te stvari, a včasih je res zelo človeško, ko se kdo najde, pa reče, da se je pogovarjal s to osebo, rad bi ga spremljal, da greva uredit neke dokumente ... Če ima nekdo čas, zakaj pa ne, saj moramo biti kot družba solidarni.

Na sistemski ravni pa moramo urediti stanovanjsko politiko, da se bo začelo premikati. Ne samo brezdomni, v Ljubljani večina ljudi občuti stanovanjsko krizo, stanovanja, najemi stanovanj gredo res v nebo. Če nimaš res zelo dobre plače, si zelo težko najameš stanovanje na trgu. Ko bomo vsi začeli o tem govoriti in bomo rekli ja, stanovanja za vse morajo biti dostopna, bomo lahko naredili tudi premike na področju brezdomstva.”

Civilna družba sicer pogosto dokazuje, da je pripravljena pomagati, da znamo stopiti skupaj. Ogromno je dobrodelnih akcij, sploh ko gre za otroke, ljudje brezpogojno in takoj pristopijo, nekoliko drugačen pa se zdi odnos do odraslih v stiski.

”Generalno se v Sloveniji odzovemo tem pobudam in akcijam, to je izredno fajn, tudi v Kraljih ulice to spodbujamo in težimo k temu, da podpiramo različne akcije. Je pa res, da se velikokrat zgodi, da se javnost odzove v smislu ‘Njemu, njej sem pomagala, ker se mi zdi, da to potrebuje’. Radi sodimo, kdo je bolj zaslužen do pomoči, in rečemo ‘Zdaj bom pa njemu pomagala, ker se mi zdi, da pa res ni sam kriv’. Vemo, da je brezdomstvo tudi tak sistemski problem, ampak še vedno velikokrat rečemo ‘Njemu sem pa pomagala, zato ker on pa res ni sam kriv, a nekomu drugemu, ki je pa očitno sam kriv, pa ne bom’. Velikokrat ljudje tudi rečejo, ‘Sem dala denar ali pa sem kupila časopis od neke osebe, ki se mi zdi, da bo ta denar porabila za neke prave namene’. Kaj pa so ti pravi nameni? Po drugi strani pa ‘Ne bom dala nekomu, ki si bo kupil prepovedano drogo, alkohol’.

Smo zelo solidarni, a še vedno sodimo, dajemo pomoč tistemu, ki si to po našem mnenju zasluži. Seveda se bo vsak posameznik odločil - to jaz tudi spoštujem -, ali bo dal denar, neko materialno dobrino, se tudi odločil, komu. A s tem ne razbijamo tega razumevanja brezdomstva. Če hočemo podreti vse te stereotipe, moramo razumeti širše, da to ni izbira, ljudje si tega niso izbrali. Velikokrat mi kakšne študentke, ki pridejo k nam, rečejo, da nikoli ne vedo, ali naj dajo denar. Z njimi delim svoje osebno mnenje, da če si ti pripravljen pomagati, če si se odločil, da nekomu izročiš ta denar, da lahko ta človek razpolaga s tem denarjem, potem je njegova pravica, da s tem denarjem naredi, kar želi. Ko rečejo, če bo nekdo to porabil za drogo, alkohol ... Biti na ulici, biti aktivni uporabnik drog ali alkohola je zelo velika stiska. Ljudje, ki potrebujejo denar za drogo, so v zelo hudi stiski, doživljajo grozne psihične in fizične bolečine in absolutno si bodo v tistem trenutku kupili en ‘šus’, če lahko rečem direktno. S tem, ko nekomu ne bomo dali denarja, ga ne bomo spremenili, da ne bo več uporabnik drog.

Smo pa v času epidemije in lockdowna, predvsem tega prvega vala, dobili neizmerno podporo javnosti. Saj sem večkrat rekla, če pa kdaj, zdaj vidimo, kako pomembno je imeti dom. Ljudje so ostali zunaj, vsi drugi pa smo imeli varno zavetje. Takrat so bili res vidni. Ko si šel po Ljubljani, si na cesti videl samo kraljice in kralje ulice. Takrat je javnosti in vsem postalo jasno, da je to velik problem, odzvali so se občine, ministrstva in sama civilna družba. Podprli so časopis, ki takrat ni izhajal, prinašali so materialne donacije - takrat je res bil velik odziv javnosti. Upala sem, da se bomo tega še spomnili čez par let, strinjali smo se, da je čas za premike, a moram reči, da smo zdaj, ko smo leta 2023, že malo pozabili, teh velikih premikov pa tudi ni.”

Kakšne posledice pa je sicer pustila korona, kakšne so te koronske zgodbe, je vedno več vidnega brezdomstva?

”Ljudje, ki prihajajo v naš dnevni center, ki res živijo na cesti in nimajo neke varne in trajne nastanitve, so po eni strani lažje prešli to obdobje, saj so že tako generalno odrinjeni in so bili tudi v tistem času. Največja kriza je bila takrat, ko je bil ‘lockdown’, ko so bile zaprte javne sanitarije in niso mogli priti do pitne vode. Zdaj, ko smo se nekako vrnili v običajne tirnice, pa se življenje zanje ni dosti spremenilo. Največja težava trenutno je, da gredo vse javne storitve v digitalizacijo, že k zdravniku se naročiš preko portala. Človek, ki je na ulici, nima računalnika ali pa interneta, da bi lahko dostopal do zdravstvenega portala in se naročil na zdravniški pregled. Povečala se je nedostopnost do javnih storitev, povsod je potrebno neko elektronsko komuniciranje z raznimi institucijami - upravnimi enotami, zdravniki, centri za socialno delo. Naše delo je včasih samo to, da sediš z nekom in se logiraš v sistem, da se lahko nekdo prijavi. Veliko je te birokratske podpore, včasih pa bi bilo fajn, da se bolj usmerimo v neko psihosocialno podporo. To je neka kritika in to ljudje, ki so res na ulici, opažajo.

Če pogledamo še ljudi, ki zapuščajo naš program nastanitvene podpore. Ta nepremičninski balonček, stanovanjski, najemniški trg v Ljubljani resnično postaja grozovit, zato se je osebi, ki ji določen čas nudimo podporo in se nekako postavi na noge, zelo težko najti stanovanje oziroma kvečjemu sobo. Ljudje velikokrat pristanejo v še večjih luknjah, kot pa so bili prej. Pri našem delu preprečevanja deložacij pa vidimo največ kritičnih situacij ljudi, ki so se zaradi različnih stisk znašli tik pred tem, da bodo izgubili stanovanje. Tu so ljudje, ki so že nekako izplavali iz dolgov, pa so se zaradi te krize vanje vrnili. Veliko ljudi je v času covida, lockdowna, epidemije delalo - v turizmu, gostinstvu, kot čistilke - in so izgubili službo pa znova niso zmogli več plačevati stanovanjskih stroškov. V ta program se je v zadnjem letu vključilo tudi veliko obrtnikov, ljudi, ki so ponujali neke storitve in ostali brez dela, zapadli v dolgove. Ravno v tem segmentu opažamo največ novih uporabnikov, ljudi, ki mogoče pred marcem 2020 niti pomislili niso, da se bodo enkrat znašli v takšni situaciji, ko bodo potrebovali finančno, materialno, psihosocialno pomoč, pa tudi streho nad glavo. To so predvsem ljudje, ki so pred epidemijo opravljali neke storitve, ki so se zaprle, zmanjšale, po drugi strani pa tudi ljudje, ki so že prej bili malo na robu, pa bi takrat z neko podporo lahko splavali, a jih je ta kriza nekako pahnila nazaj.”

Draginja ne prizanaša.

”Veliko uporabnikov je prejemnikov denarne socialne pomoči, zdaj je sicer napoved, da se bo ta zvišala, a še vedno se ne usklajuje. Morala bi se uskladiti z minimalnim dohodkom, kolikor človek potrebuje, da preživi. Gre za denarno socialno pomoč, ni to luksuz, ljudem ne ostane dosti, ko pokrijejo vse življenjske stroške. Zelo jih skrbi, kako bodo shajali čez mesec. Velikokrat imajo streho nad glavo, a živijo v stanovanjih, ki so vlažna, kletna, v starih hišah in nimajo urejenih ogrevanj. Tisti, ki mogoče imajo ogrevanje, so pa v hiši, ki je neizolirana, razpada, za to, da se lahko ogreješ, so zelo visoki stroški, zato preprosto ne kurijo in doma zmrzujejo. Ljudje želijo v tej draginji prihraniti, a na račun svojega psihofizičnega počutja, zdravja. Gledajo tudi, kaj kupijo. Vedno rečemo, da si želimo, da bi se tudi ljudje z nizkimi dohodki zdravo prehranjevali. A kako se bodo zdravo prehranjevali? Naši članice in člani hodijo v nizkocenovne trgovine, kjer kupujejo najcenejše izdelke, ki pa so energijsko in prehransko najbolj okrnjeni.

Veliko delam z družinami in vidim, da si družina ne more privoščiti, da bi tudi za svoje otroke kupovali stvari, ki bi imele neko boljšo prehransko, energijsko vrednost, mi pa očitamo, koliko ti otroci pojedo ‘cukra’, spijejo sladkih pijač, a dejstvo je, da neka energijska pijača z mehurčki stane manj kot pa neko zdravo živilo. Tudi pri tem bomo morali kot država narediti premislek, ali zdrava živila narediti dostopna vsem. V vseh segmentih so ljudje v stiski in res gledajo na vsak evro. Če moraš razmišljati o tem, kako boš preživel mesec, kako boš nahranil svojo družino, potem pač rečeš en mesec, zdaj pa ne bom tega računa plačal, drugi mesec ne bom drugega. To se začne kopičiti in prideš v začarani krog, iz katerega se je zelo težko izkopati. Na koncu dvigneš roke in sploh ne odpreš več pošte.”

Sledi lahko brezdomstvo. Družbeno gledano, pa tudi sicer, kot ste dejali - to je ena najhujših stvari, ki se ti lahko zgodijo v življenju.

”Absolutno, velika stigma je povezana z brezdomstvom. Preko našega terenskega dela, ko gremo na ulico, srečujemo ljudi, ki si ne želijo priti k nam oziroma jih je sram pomoči. Rečejo, da ne potrebujejo nič, včasih niti ne želijo navezati stika. Mi se potem ljudem približujemo zelo vztrajno in počasi, posedimo malo na sosednji klopci, ponudimo kakšno cigareto, prinesemo kavo. Marsikdo reče, da jih je sram, da so prišli v to situacijo, velikokrat si sami pripisujejo krivdo, češ, ‘saj sem jaz nekaj zafrčkal v življenju’. Nato pa vidiš, da je bila situacija, ko je nekdo izgubil službo, podjetje je šlo v stečaj, doma so se začeli prepiri, ločitev, pa je nato ta oseba šla od doma. Kdo reče, ženi sem vse pustil in šel.

Brezdomstvo je res zadnja točka v življenju, ko si v bistvu res vse izgubil, pa ne samo materialne stvari. Ljudje na vseh različnih področjih v življenju ostanejo sami, izgubijo stike z vsemi - družino, prijatelji, velikokrat rečejo, vi ste edina moja družina. Čeprav se to zmanjšuje, a ljudje še vedno rečejo, vsak je odgovoren zase, vsak si je sam kriv za svojo življenjsko situacijo, pa to ni čisto res. Pogosto so ljudje, ki pridejo k nam, v groznih življenjskih družinskih situacijah, potem vidiš generacijsko prehajanje revščine, socialne izključenosti, alkoholizem, nasilje. Večina naših uporabnikov in uporabnic je doživljala res grozne stvari v nekem družinskem okolju in potem, ko govorijo zgodbe, vidiš, da se je to že generacijsko prenašalo. Nekdo, ki ni imel nobene podpore, ker so bili starši neizobraženi, ko nik​omur ni bilo zares mar, kaj se ti bo v življenju zgodilo, bo težko uspešen in bo rekel, zdaj bom pa dosegel neko izobrazbo, pa bom imel neko super službo, kot so naša neka normativna pričakovanja. Že sam start, začetna pozicija ni bila enaka. Moja pozicija in pozicija ene mame, uporabnice, s katero se pogovarjam, res ni bila enaka v življenju, žal. Zato pa moramo kot družba in sistem najti načine, kako bomo podprli te ljudi, ki so v drugi družbeni poziciji.”

Brezdomstvo lahko doleti vse generacije. Kakšno je tu razmerje?

”Če smo pred desetimi ali petnajstimi leti večinoma delali s starejšimi moškimi, se je to zdaj res spremenilo. Postali pa smo tudi bolj senzibilni za druge skupine, kar se vidi predvsem pri ženskah. Ko snuješ programe, denimo odpiranja varnih in senzibilnih prostorov, se tudi ženske začnejo odzivati. To dobro prakso smo prenesli iz tujine, se tudi vključili v projekt z organizacijami iz različnih držav po Evropi in res ugotovili, da moramo biti zelo senzibilni do žensk, da razumemo njihove še bolj kompleksne življenjske situacije. Nekatere potrebujejo tudi več časa, da se odprejo, da poiščejo pomoč. Ko smo postali dovzetni za to, se je tudi število žensk, ki prihajajo v naš program, začelo višati. Je pa res, da je tudi na ulicah več vidnega brezdomstva žensk, tudi številke se povečujejo.”

Sami delate z dru​​žinami. ​

”Naši uporabniki in uporabnice so postali družina, dobili otroke in potem takrat - čeprav smo rekli, da delamo samo z odraslimi, polnoletnimi osebami -, seveda z njimi nismo prekinili sodelovanja. V lanskem letu smo prvič imeli sofinanciran program za družine in se je v lanskem letu v program vključilo več kot 200 ljudi - štejemo vse družinske člane. Delamo povprečno z 20-25 družinami, v naselju neprofitnih stanovanj imamo skupni prostor, kamor lahko prihaja celotna soseska, ki živi na tem območju, ampak največ prihajajo družine. Tudi z različnimi centri za socialno delo smo razvili zelo dobro sodelovanje, ker mi smo tisti, ki lahko gremo na teren. Naše delo z družinami pomeni, da smo mi tam z njimi v vsakodnevnem življenju, z njimi kuhamo, pospravljamo, se učimo z otroki, načrtujemo družinski proračun. Šele ko smo v vsakodnevnem življenju prisotni, lahko naslavljamo neke teme, potem lahko svetujemo staršem glede vzgoje, s starši lahko urejamo njihovo zdravstveno situacijo, potem pa se lahko ukvarjamo z dolgovi res celostno. Te družine imajo res težave na različnih področjih, če bi se mi zdaj s samo eno ukvarjali, samo stanovanjsko, so tu še vedno težave v šoli, zdravstvene težave, težave z odvisnostjo, ta družina se ne bo okrepila, če se bomo ukvarjali s samo eno stvarjo. To je zelo pomembno, da dobijo neko širšo podporo.”

Ta stereotip, da je brezdomec moški, alkoholik, smo kot družba že prešli, zavedamo se, da je situacija kompleksnejša. Koliko pa je na ulicah še, če rečemo kar tako, klasičnih brezdomcev?

”S spominsko slovesnostjo v Tonetovem parku smo rekli, da je on eden zadnjih teh legend ulice, ki ga v bistvu vsi Ljubljančanke in Ljubljančani poznajo. Res je doživel 30 let kartona in betona. Je eden zadnjih, ki so bili tako dolgo na cesti. Na ulici je zdaj zelo malo teh, ki jih od nekdaj poznamo. Veliko jih je že umrlo ali pa so bili nameščeni - prisilno ali prostovoljno - v neke socialnovarstvene zavode. S tem, ko smo vedno bolj dejavni na tem področju, pa tudi nekako prej ujamemo ljudi, da mogoče nekomu ni treba priti do te točke, da bi živel kot naš Tone. Ljudje sprejmejo podporo, gredo v bivalne enote in zavetišča.

Mogoče še to. V društvu nimamo zavetišča, tudi ne zagovarjamo zavetišč, mislimo, da je zavetišče krizna rešitev. Seveda je prav, da imamo zavetišča, a ne smemo graditi novih zavetišč, ampak nova stanovanja, edino tako bomo naredili premik. Finska je naredila tako radikalno in je rekla, ne, denar bomo preusmerili v gradnjo stanovanj. Kar se torej dogaja v zavetiščih, je to, kar pač poročajo kolegi in kolegice drugih organizacij, da v zavetiščih ostajajo eni in isti ljudje. Zavetišče trenutno v Sloveniji ni krizna namestitev, neka prehodna organizacija, ki ti ponuja streho nad glavo in potem v bistvu po nekem času greš naprej. Da, je pa veliko ljudi, ki po deset, petnajst let živijo v enem zavetišču. To so starejši gospodje, ki imajo lahko neke zdravstvene težave. Mogoče niso na ulici, so pa v zavetišču. Zavetišče pa nikakor ni dom, tam je lahko neko domače ozračje, a to ni primerno bivališče.”