(INTERVJU) Dr. Jernej Turk: "Kmetijstvo ne sme biti le strateška panoga, pač pa mora biti tudi resen posel"

Kmetijstvo opredeljujete kot gospodarsko dejavnost posebnega pomena, saj je ključna širša vloga.

"Kmetijstvo je ne glede na vse v prvi vrsti gospodarska panoga, katere namen je proizvodnja hrane. Je pa treba pojasniti, da ima posebno vlogo, saj gre za multifunkcionalno panogo. V teoriji agrarne ekonomike omenjamo vsaj pet funkcij kmetijstva. Poleg že omenjene proizvodne sta pomembni funkciji še zunanjetrgovinska in razvojna funkcija, kar pomeni, da posredno vpliva na razvoj ostalih sektorjev, najbolj na živilsko industrijo in nekatere storitvene dejavnosti. Tu sta še ekološka in prostorska funkcija. Zlasti slednja je za slovensko kmetijstvo izrazitega pomena. Brez kmetijstva namreč ni urejenega podeželja, ni njegove revitalizacije in ljudje se izseljujejo v mesta. To so te glavne funkcij, zaradi katerih kmetijstvo ni le ena od gospodarskih panog, pač pa ima v večini sodobnih družb poseben strateški pomen."

Kmetijstvo prispeva majhen delež k bruto domačemu proizvodu, a država oziroma Evropska unija vanj veliko vloži - kar tretjino celotnega evropskega proračuna. Kako to?

"Res je. Kmetijstvo v večini primerov predstavlja okoli dva odstotka bruto domačega proizvoda in s strani kakšnega makroekonomista to ne kaže na pretirano pomembnost sektorja. Ima pa kmetijstvo strateško pomembno vlogo zaradi prej naštetih funkcij. Treba je povedati, da je skupna kmetijska politika (SKP) prva skupna politika na ravni Evropske unije sploh. To je še en dokaz več, da je kmetijstvo v tem prostoru res posebnega pomena. Poleg ekonomske ima namreč tudi družbeno, socialno vlogo in emocionalni karakter. Ker pa se zavedamo, da bi naše kmetijstvo brez vseh teh ukrepov težko preživelo, je taka politika edina realna možnost. Še v finančni perspektivi 2006-2013 je Evropska unija kmetijstvu namenila praktično polovico celotnega proračuna, v prejšnjem obdobju 2014-2020 se je ta delež nekoliko zmanjšal in znašal okoli 38 odstotkov celotnega evropskega proračuna, kar je še vedno ogromno denarja."

Mislite, da bi se lahko delež ​še zmanjševal?

"Skoraj zagotovo. Pritiski v okviru Svetovne trgovinske organizacije so veliki, saj si predvsem ZDA, Avstralija, Nova Zelandija in nekatere druge države z bolj konkurenčnim kmetijstvom prizadevajo za večjo liberalizacijo trgov. Obenem pa pritiski prihajajo tudi s strani evropskih davkoplačevalcev, ki želijo vedeti, kam gre ves ta denar. Pripombe prihajajo predvsem iz nekaterih zahodnoevropskih držav, kot so Nemčija, Nizozemska in skandinavske države, medtem ko so novejše članice, med katere sodimo tudi mi, in mediteranske države s Francijo na čelu še vedno bolj naklonjene večanju ali vsaj ohranitvi sredstev za kmetijstvo."

V znanstveni monografiji Kmetijska politika, ki ste jo nedavno izdali, omenjate nekatere ključne pojme. Med drugim tudi agrarni protekcionizem, s katerim se meri zaščitenost te panoge v določenih državah. Lahko torej glede na povedano sklepamo, da je ta protekcionizem v Evropi bistveno večji kot v ZDA, Avstraliji in na Novi Zelandiji?

"Drži. Glavni kazalec agrarnega protekcionizma je PSE (producer support estimate). Izražen je v odstotkih in kaže na to, kako je v posamezni državi zaščiteno kmetijstvo. Vrednost je določena na osnovi OECD-metodologije, ki pove, za koliko odstotkov določeno kmetijstvo v podporah odstopa od nekega imaginarnega kmetijstva, ki operira v svetu brez kakršnihkoli podpor in subvencij. Višji kot je odstotek, bolj je neko kmetijstvo zaščiteno. V ZDA, Avstraliji in na Novi Zelandiji je ta odstotek zelo nizek, nekje med enim in tremi odstotki, pri nas pa se vsaj zadnja leta giblje nekje med 40 in 50 odstotki."

Ravno zaradi pomembnosti te panoge se je prva skupna kmetijska politika rodila že leta 1962. Kaj je bil takrat njen glavni namen in kako se je skozi vsa ta leta spreminjala?

"Ob rojstvu SKP leta 1962 je bil cilj te skupne politike predvsem to, da zagotovi hrano ljudem in hkrati zaščiti domače kmetijske proizvajalce. V začetku so bile vključene ustanovne članice, torej Belgija, Francija, Italija, Luksemburg, Nizozemska in Nemčija. SKP se je skozi leta nenehno razvijala in spreminjala. Bilo je veliko poskusov reform, a vse niso bile uspešne. Eden takih neuspešnih poskusov je bil tako imenovani Mansholtov plan leta 1968. Reforma se je nanašala na zmanjšanje obdelovalnih površin, pogozdovanje, previdnejšo cenovno politiko in povečanje velikosti kmetij. Zaradi povečanja površin in produktivnosti bi se zmanjšalo število zaposlenih, kar bi reševali s prekvalifikacijami kmetov in njihovim zgodnjim upokojevanjem. A taka ideja je naletela na vsesplošen revolt kmetov in zadeva je hitro propadla. Prva pomembna prelomnica, ki pa je bila uspešna, se je zgodila leta 1992 in jo imenujemo MacSharryjeva reforma, poimenovana je po takratnem irskem komisarju za kmetijstvo. Skupna kmetijska politika je takrat prvič uvedla neposredna plačila iz proračuna, s čimer je postopno nadomeščala zaščitne oziroma intervencijske cene izdelkov, ki so zato postali za kupce cenejši. Takrat so prvič uvedli tudi spodbude za izvoz, več pozornosti so namenjali kakovosti hrane in zmanjševanju negativnih vplivov na okolje. To je bil zagotovo zelo moderen pristop za tisti čas. Druga pomembna prelomnica je Fischlerjeva reforma iz leta 2003, ki je uvajala skupek ciljev, usmerjenih v večjo konkurenčnost, direktna plačila, stabilen dohodek, pridelavo varne in zdrave hrane ter skrb za trajnostni razvoj podeželja. Prvič so uvedli tudi dvostebrn sistem, ki velja še danes. Ne glede na to, da SKP obstaja že skoraj 60 let, osrednji cilji ostajajo bolj ali manj enaki. To so povečanje konkurenčnosti, stabilizacija kmetijskih trgov, oskrba s hrano po sprejemljivih cenah in zagotavljanje primerne življenjske ravni na podeželju. Enako velja za njena osnovna načela: enotnost trga, zaščita domačih proizvajalcev in finančna solidarnost."

Na začetku je bilo v SKP vključenih le tistih šest držav, ki ste jih že omenili. Bi lahko rekli, da se je zato v teh državah kmetijstvo razvilo najbolj?

"Težko rečem, da je tam kmetijstvo bolj dominantno ali bistveno bolj razvito, je pa zagotovo, da imajo te ustanovne države večji vpliv. SKP je nastala na pobudo Francije in Nemčije, ki sta imeli ključno vlogo pri oblikovanju strategije. Še posebej izstopa Francija, ki ima zaradi svoje zgodovinske vloge in močnega kmetijskega lobija ključno vlogo pri oblikovanju strategije SKP."

Kaj pa vloga Slovenije, ki se je skupni kmetijski politiki pridružila šele z vstopom v EU leta 2004?

"V procesu pogajanj z EU smo se izredno dobro izpogajali. Pri tem je ključno vlogo odigrala agroekonomska stroka, in to vse zahvaljujoč znanju, ki smo ga imeli takrat in ga imamo v naših raziskovalnih in akademskih ustanovah še danes. Dodatna prednost Slovenije takrat je bilo tudi dejstvo, da smo imeli v primerjavi z EU povsem primerljive ravni cen in zaščite večine kmetijskih proizvodov. Za kmetijstvo je v EU namenjenega ogromno denarja in država znotraj skupne politike lahko ne glede na svojo velikost najde pravi interes zase. Slovensko kmetijstvo je z vstopom v EU ogromno pridobilo, in če smo realni, brez skupne politike kmetijstva v taki obliki ne bi bilo več. Vprašanje seveda ostaja, kako smo denar, ki ga dobimo, sposobni oplemenititi. Zato sta potrebna jasen program in vizija, na koncu pa tudi evalvacija."

Kakšna pa je bila slovenska kmetijska politika še pred vstopom v Evropsko unijo?

"Po drugi svetovni vojni je prevladoval zasebni sektor, vendar so bile kmetije administrativno omejene in diskriminirane, še zlasti z uvedbo zemljiškega maksimuma. Po drugi strani je država skladno s socialistično doktrino favorizirala družbeni sektor, ki je tudi zato v nekaterih panogah dosegel zavidljive rezultate. Tudi tukaj gre zato iskati razloge, da so bili kmetje glavni protagonisti demokratičnega preobrata v Sloveniji, saj so nato v 80. letih ustanovili Kmečko zvezo. Po osamosvojitvi je nato leta 1993 državni zbor sprejel strategijo razvoja slovenskega kmetijstva, ki je temeljila na ekosocialnem modelu kmetijstva, temelječem na družinskih kmetijah. Ta tip kmetije je še danes prevladujoč."

Kaj pa države, ki niso članice EU, na primer Švica in Norveška? Kakšen sistem kmetijske politike imajo tam?

"Prej sem že govoril o odstotkih agrarnega protekcionizma, in če sem omenjal, da je v ZDA, Avstraliji in na Novi Zelandiji ta odstotek najnižji, v Evropski uniji pa visok, je v Švici in na Norveškem ta delež še višji kot pri nas. V skupino držav z najvišjo stopnjo protekcionizma sodi še Japonska. V teh treh državah torej najbolj ščitijo kmetijstvo in vanj vlagajo, saj se zavedajo, kako pomembno je to. A tako visoke vložke si lahko privoščijo le bogate države."

Kaj bo zdaj z Veliko Britanijo? Po izstopu iz Evropske unije niso več del skupne kmetijske politike, od katere so imeli kar veliko. Vemo, da so pobrali ogromen delež subvencij - znan je primer, ko je bil kraljevi dvor največji prejemnik kmetijskih subvencij. Kako se je to lahko zgodilo? To vendar nikoli ni bil namen skupne kmetijske politike.

"Velika Britanija je res specifična. Kmetijstvo je bilo v prejšnjih perspektivah zanje predvsem molzna krava, kar so s pridom izkoriščali. Pa ne samo kmetijstvo, spomnimo se samo posebnega rabata, ki ga je za Združeno kraljestvo izpogajala nekdanja premierka Margaret Thatcher. Kako je recimo mogoče, da je kraljica prejela tako veliko subvencij? Na tej točki se je kmetijska politika nekoliko izrodila. To se pač lahko zgodi znotraj rigidnega birokratskega sistema, kjer samo kljukajo in preverjajo, kaj je izpolnjeno in kako, ne preverijo pa, ali so vlagatelji do subvencije sploh upravičeni oziroma kako so te subvencije uporabili. Tudi zaradi takih absurdov so Angleži izgubili zaupanje v kredibilnost unije. S tem, ko so EU zapustili, je nastala velika težava, predvsem kar se tiče zapletov v zunanji trgovini. Bojim se, da se bodo prave razsežnosti izgube trga za britanske kmete kaj kmalu pokazale, in to na zelo boleč način. Na podoben način, čeprav zagotovo ne v tolikšnem obsegu, bo prizadet tudi celoten agroživilski sektor unije."

Če se že pogovarjamo o soseščini, ki ni del SKP, pa poglejmo še na Balkan. Tam je samooskrba nizka, kmetijstvo je slabo razvito, po drugi strani pa v srbskih in bosanskih trgovinah lahko kupite nemško mleko, ki je cenejše od njihovega. Zdi se, kot da velika evropska živilska podjetja uničujejo njihovo lokalno kmetijstvo.

"Večina teh držav ima dobre potenciale za kmetijstvo. Vojvodina je bila v preteklosti žitnica Evrope, a zavedati se moramo, da je vodenje kmetijske politike treba izvajati dosledno z vnaprej določenimi visokimi sredstvi, teh pa te države žal nimajo. V tem trenutku, ko se EU ukvarja predvsem sama s seboj, s tem ciljam na dogajanje okoli brexita, epidemije covida in nekatere druge razprtije med članicami, države Zahodnega Balkana pač ne morejo računati na drug pristop, kot je ta, da so za EU le zanimivo tržišče."

Pravite, da je edina stalnica kmetijske politike to, da se nenehno spreminja. Kako se bo spreminjala v nadaljevanju, kakšna je prihodnost SKP?

"Osnovni cilji in zaveze, ki govorijo o konkurenčnosti, skrbi za okolje ter zdravi in dostopni hrani, bodo zagotovo ostali in se bodo še bolj krepili. Res pa je, da zdaj vse bolj v ospredje prihajajo digitalizacija in spodbude za mlade in izobražene kmete, saj je treba evropske kmetije pomladiti. Vedno glasneje se govori tudi o povezovanju, zlasti znotraj posameznih panog. To je res nujno, da kmetijstvo ne bo le strateška panoga, pač pa tudi resen posel."

Pa verjetno vedno večje prilagajanje podnebnim spremembam. Pomemben je tudi zeleni prehod, ki je ključni poudarek prihajajoče štiriletke.

"Zagotovo. A kadar govorimo o naravi in okolju, se bomo morali glasneje pogovarjati tudi o vlogi drugih resorjev. Lepo je sicer poudarjati okolje, a tukaj brez okoljskega ministrstva ne bo šlo. V skupni kmetijski politiki so vse bolj poudarjeni vidiki ohranjanja narave in urejanja okolja, a to brez finančne pomoči ostalih ministrstev ne bo izvedljivo in tega bi se morali zavedati. Da niti ne govorim o potrebi črpanja sredstev iz kohezijskih skladov."

Ne moremo mimo korone in vsega, kar se nam je v preteklem letu in pol zgodilo in nas spremenilo. Je ta izkušnja zaznamovala tudi kmetijstvo?

"Kmetijska politika ni mogla računati na takšne šoke. Kdo si je še pred dvema letoma mislil, da ne bo mogoče prodati vina, vemo tudi, kaj se je dogajalo s slovenskimi prašičerejci, številnimi drugimi pridelovalci, ki so ostali z viški pridelkov. Brez ustrezne kmetijske politike bi verjetno vsi ti pridelovalci propadli, saj trg ne pozna milosti. Ko gre za takšne izjemne razmere, morajo obstajati ustrezni mehanizmi, da lahko zaščitiš domačo proizvodnjo."

A dostikrat je to le v teoriji. Omenili ste rejce svinj. Prav v času korone se je na tem področju zgodil kaos. Ob dejstvu, da na področju svinjskega mesa nismo niti približno samooskrbni, rejci živali niso mogli prodati, na tržišču pa se je znašlo ogromno poceni mesa iz tujine.

"To je seveda svojevrsten absurd, ki ga je težko razumeti, zato vedno poudarjam, da je ključna povezanost. Brez učinkovitih tržnih verig z dodano vrednostjo v slovenskem kmetijstvu in agroživilstvu enostavno ne bo šlo."

Ne glede na to, kako zelo so pridelovalci povezani, pa je še vedno srž problema v tem, da še kar nimamo urejenega področja masnih bilanc. Že leta se omenja sistem od vil do vilic, ko bi bila jasna sledljivost in bi potrošniki resnično vedeli, kateri izdelki so domači in kateri ne, pa tudi nepravičen boj na tržišču bi se končal. Zatika se torej pri osnovah.

"Stroka je tu povedala svoje, kmetijske stanovske organizacije prav tako. Na nosilcih političnega odločanja pa je, da to čim prej rešijo. V dobrobit slovenskega kmetijstva in vseh potrošnikov oziroma davkoplačevalcev."