(INTERVJU) Damir Skomina: Nikoli nisem želel postati sodnik. To je bil izhod v sili

Leta 2008 je bil prvi Slovenec, ki je sodil v ligi prvakov in na olimpijskih igrah, štiri leta pozneje je bil prvi naš sodnik, ki je sodil na evropskem nogometnem prvenstvu in na tekmi evropskega superpokala. Leta 2017 je kot prvi Slovenec sodil na finalu evropske lige med Manchester Unitedom in Ajaxom, leto kasneje je debitiral na svetovnem prvenstvu v nogometu. Vrhunec kariere je bilo sojenje v finalu lige prvakov leta 2019, v katerem sta se pomerila Liverpool in Tottenham. Istega dne, ko je napovedal slovo od sodniške piščalke, je prevzel predsedniški položaj v tretjeligaškem Nogometnem klubu Izola.

Že pri petnajstih letih ste morali zaradi zdravstvenih težav končati igralsko kariero, čeprav se je kasneje izkazalo, da je bila diagnoza napačna. Za kaj je šlo?

"Obstajal je sum srčnega popuščanja, zato so mi zdravniki odsvetovali ukvarjanje s športom. Čez šest let se je izkazalo, da ne gre za nič resnega, bil sem zdravstveno v redu, a za resen nogomet je bilo pri 21, 22 letih že prepozno. Življenje je šlo naprej, ostalo pa je nekaj obžalovanja in grenkega priokusa, da nikoli nisem imel možnosti ugotoviti, kakšen je moj igralski maksimum: četrta liga, druga liga, mogoče še kaj več. Težko ocenim, kakšen je bil moj igralski potencial, a zelo dvomim, da bi se kot igralec prebil v takšno svetovno 'špico', kot pri sojenju, kjer sem bil v zadnjih letih med petimi ali celo tremi najboljšimi sodniki na svetu. Igralsko je skoraj nemogoče priti v svetovni vrh, zato bomo lahko zelo veseli, če bomo nekoč imeli Slovenca tako visoko na nogometnem polju."

Je bilo sojenje izhod v sili in ste sodnik postali po naključju?

"Verjemite, nisem si želel postati nogometni sodnik. Nihče niti v družinskem krogu niti v širši okolici nikoli ni bil sodnik. Toda Žarko Vidali, nekdanji mednarodni nogometni sodnik v Jugoslaviji in Sloveniji, ki sicer ni bil očetov sodelavec v Luki Koper, ampak je tam opravljal le prevoze, je očeta nekoč vprašal, ali bi se preizkusil v sojenju. Na očetovo vprašanje sem odgovoril v jugoslogu: 'Kaj? Sudija, lopove, (sodnik, lopov), ne, to pa ne!' To je bilo leta 1992 in takšna je bila takrat percepcija nogometnih sodnikov. A čez nekaj mesecev sem se odločil, da poskusim, naredil sem sodniški tečaj in počasi začel."

Toda prva tekma med Kortami in Rakekom v primorski ligi leta 1993 vam ni ostala v najlepšem spominu. Kaj se je dogajalo?

"To je bila prva tekma, na kateri sem sodil po tistem, ko so mi prepovedali igrati nogomet. Bil sem stranski sodnik in imel sem malce daljše lase, zaradi česar sem bil tarča posmeha, zbadljivk in kritik s tribun. Že ob polčasu sem bil prepričan, da je to moja prva in tudi zadnja tekma v sodniški karieri, a sem se nato odločil, da zdržim do konca. Veliko gledalcev je prepričanih, da morajo na tekmi dati iz sebe vso zlobo in se spihati na sodnika. Sodnik se mora tega zavedati in biti pripravljen, da vzame to v zakup. Ker sem po naravi zelo vztrajen, sem nadaljeval s sojenjem, začutil sem in ugotovil, da imam nekatere danosti in smisel za to dejavnost."

Prva tekma v primorski ligi je bila le uvertura v precej težje in pomembnejše. O kateri tekmi bi rekli, da je bila za vas najtežja?

"Ne vem, ali je bila najtežja, a tekma med Brazilijo in Kamerunom v četrtfinalu olimpijskih iger v Pekingu 2008 mi je ostala v spominu kot tista, na kateri sem deloval tako, kot sicer ne delujem nikoli v življenju. Takrat se mi je maščeval premehak pristop, saj sem se že v drugi minuti ob prvem prekršku za rumeni karton odločil, da Brazilca le ustno opozorim. Pri naslednjem prekršku pa sem Kamerunčana kaznoval z rumenim kartonom in od takrat dalje sem bil v velikih težavah. Ker sem pri prvem prekršku zamudil pravo sekundo, da bi postavil standarde sojenja, sem trpel skoraj vseh 120 minut tekme, na kateri sem podelil kar dvanajst rumenih kartonov in izključil nekaj igralcev ter popolnoma pogorel. Tekma je bila zame velika muka in bilo mi je žal, da nisem poslušal samega sebe in da nisem bil brezkompromisen, kot sem sicer vedno. Tekme nisem uspel nadzorovati, čeprav sta bila prav odlično upravljanje in kontrola vedno glavni točki v moji sodniški karieri."

Kako pa se spominjate svoje najboljše tekme med Francijo in Ukrajino v dodatnih kvalifikacijah za svetovno prvenstvo leta 2014 in paradoksa, da ste prav zaradi nje ostali brez sojenja na tekmovanju v Braziliji?

"Morda ni bila najboljša, je pa bila fantastična tekma in zelo težka za sojenje, saj so Francozi lovili dva gola zaostanka iz Ukrajine. Pritisk domačih igralcev in 80.000 gledalcev na pariškem stadionu Stade de France je bil že od prve sekunde nenormalno velik, a sem ga uspešno obvladal. Zelo hitro sem francoskemu igralcu Francku Riberyju pokazal rumeni karton in mu dal jasno vedeti, da me nihče ne bo zaj... Tekmo sem odsodil in jo izpeljal brez večjih težav, čeprav je moj takratni pomočnik Matej Žunič naredil dve veliki napaki. Francoz Karim Benzema je dosegel regularen gol, a ga je Žunič razveljavil, nato pa je dosegel še enega iz prepovedanega položaja in moj pomočnik je spet naredil napako in ga priznal. Slab dan se mu je zgodil v najbolj nepravem trenutku in moje zasluženo svetovno prvenstvo v Braziliji je šlo po gobe."

Koliko časa ste potrebovali, da ste se sprijaznili z zapravljenim nastopom v Braziliji?

"Italijan Pierluigi Collina, takratni šef svetovnih sodnikov, mi je dejal, da sem že imel v rokah vstopnico za svetovno prvenstvo in da sem že bil na terminalu na letališču za Brazilijo, a sem vse zapravil v Parizu. S tem sem se moral sprijazniti in to mi je uspelo zelo hitro. Vedel sem, da sem imel fantastično sezono s fantastičnimi tekmami in ocenami, ki so bile nadpovprečne. A ob tem sem se zavedal, da Slovenija v mednarodni zvezi Fifa izven igrišča nima takšne moči in vpliva kot velike države. Če bi prihajal iz velike in močne države, bi enostavno zamenjali mojega pomočnika in bi z novim odšel na svetovno prvenstvo. Po tem sem sestavil novo ekipo pomočnikov, ki so bili kasneje z mano na evropskih in svetovnem prvenstvu, finalu lige prvakov in evropske lige ... Ker sem skupaj s pomočniki padel stopničko ali dve nižje, je bilo prvo leto malce težje, potem pa smo se spet vrnili v evropsko in svetovno 'špico' ter na velike tekme in tekmovanja."

Na kakšen način ste na zelenici krotili vrhunske igralce? Kako ste vzpostavljali avtoriteto na igrišču?

"Lahko rečem, da imam prirojeno avtoriteto. Veliki in posebni ljudje, še posebej pa zelo uspešni nogometaši, so do svoje visoke ravni prišli tudi z velikim egom. Na igrišču sta vloga in naloga sodnika, da vse to skupaj menedžira in nadzoruje na primeren način ter najde ustrezen pristop do vsakega posameznika. Zelo pomemben je oseben pristop, kajti vsak posameznik je unikum zase in morda ima nekdo, ki je sicer normalen in nikoli ne povzroča težav, pač slab dan. Sodnik mora v vsakem trenutku vedeti, kaj počne, se prilagajati okoliščinam, imeti popoln nadzor nad dogajanjem – to so vrline in zelo kompleksne zadeve, o katerih se laikom niti ne sanja: kaj sploh pomeni biti 'menedžer' tekme in sprejemati pomembne odločitve pod nenormalnimi pritiski. Za to so potrebne posebne in vrhunske sposobnosti ter zelo velika sodniška kilometrina. Seveda na igrišču sodnik ne more biti psihoterapevt, mora pa biti odličen psiholog in mora obvladovati celotno situacijo."

Ste se s svojimi sodniškimi napakami, ki so bile sicer redke, uspešno soočali?

"Sodniška kilometrina, moja je dolga kar 29 let, naredi svoje. Mnogi sodniki se po svojih napakah niso več pobrali, jaz pa sem bil vedno zelo psihično trden. Zelo zgodaj sem se naučil, da so napake sestavni del sojenja in da so precej bolj opazne kot napake igralcev. Napaka igralca se pač šteje za nekaj povsem normalnega v športu, napaka sodnika pa za škandal. Seveda se je težko navaditi na lastne napake. Ne le sodnikom, tudi zdravniki se ne morejo navaditi na smrti pacientov, prometni policisti na žrtve nesreč ... Treba se je zavedati odgovornosti, ki jo imaš zaradi svojih odločitev, ob prvi napaki pa vseeno moraš biti toliko trden, da ne narediš še druge in da ne kompenziraš zadev."

V vašem poslu je bila zelo pomembna tudi telesna pripravljenost. Kako so potekali treningi in priprave za tekme in tekmovanja?

"V tem programu sem bil celotno kariero mednarodnega sodnika, zadnjih deset let pa nas je strogo nadzorovala Uefa. To pomeni, da smo morali imeti v vsakem mesecu okoli 25 delovnih in pet ali šest prostih dni. Če je bila tekma v nedeljo, je v ponedeljek sledila regeneracija, v torek je bil dan počitka, v sredo udarni trening z veliko intenzivnostjo, v četrtek trening s poudarkom na moči, v petek treningi s sprinti, v soboto priprava na tekmo in v nedeljo spet tekma. Vse to je bilo zelo strukturirano in nadzorovano, najtežje pa je bilo to početi sam, brez ekipe in sodelavcev. V skupini je lažje, ampak jaz sem se psihološko tako dobro pripravil, da sem večino stvari izvajal sam. Navadil sem se trpeti v tem, da grem prek svojih zmožnosti, da po treningu vidim zvezdice, da pridem na rob bruhanja ali celo bruham. Testiranje je skrajno naporno in traja petnajst minut, pri čemer si že po sedmih minutah v maksimalni coni in lahko potem zdržiš naslednjih osem minut le s pomočjo psihe. In to v testu, ki je iz minute v minuto težji. To ni tek krogov, v katerem prvega odtečeš najhitreje, potem pa vsakega naslednjega počasneje, ampak je prav obratno – vsak krog mora biti hitrejši, čeprav si vedno bolj utrujen. Ker nikoli nisem imel prirojenih telesnih predispozicij, sem moral ogromno garati, da sem lahko bil vsaj zelo povprečen. Vendar sem imel nekatere druge kvalitete, ki sem jih potem še dodatno razvijal, da sem lahko tako dolgo zdržal na vrhunski ravni."

Ali je vrhunsko telesno pripravljen sodnik na ravni vrhunsko pripravljenega nogometaša?

"Ne, je pa lahko blizu. A morate vedeti, da so nogometaši v povprečju dvajset let mlajši od sodnikov, kar se mora pri telesni pripravljenosti seveda tudi poznati. Zagotovo pa je vrhunsko pripravljen nogometni sodnik zelo primerljiv vsaj z vrhunskim rekreativnim športnikom."

Kako ste se pripravljali na mednarodne tekme na vrhunski ravni? Ste imeli kakšen poseben ritual?

"Pomembno je, da imaš neko rutino. Dan pred tekmo smo vedno potovali na prizorišče, kjer moraš biti najkasneje do 17. ure. Na letališču nas je pričakal spremljevalec, ki je bil vse tri dni z mano in mojo ekipo. Odpeljal nas je ali v hotel, da smo se preoblekli in takoj odšli opravit trening, ali pa neposredno na stadion na trening, ki je tudi priprava na tekmo. Pogosto smo imeli tudi po tri letalske polete do končne destinacije in smo morali zelo zgodaj vstati, kar seveda ni najboljša priprava na tekmo. Noč pred tekmo se je pomembno dobro naspati v hotelu. Imel sem to danost, da sem tudi pred najpomembnejšimi tekmami zelo dobro spal. Še več: doma spim v povprečju od šest do osem ur, pred takšnimi tekmami pa sem spal tudi devet, deset ur. Na dan tekme smo imeli skupen zajtrk, nato pa skupno finalno analizo. Že teden ali več pred tekmo smo dobili 60, 70 posnetkov vsake ekipe z vsemi podrobnostmi, od sistema igre in načina igranja na posameznih delih igrišča do zamenjave postavitev v igri in tega, kdo izvaja proste strele, na koga letijo žoge, s katere strani in s katero nogo, kakšna je obramba, kdo dela bloke za koga ... Od zunaj je vse to videti enostavno, v bistvu pa je zelo zapleteno in vse neverjetno natančno razdelano."

Nekoč so bili večerje in darila za sodnike s strani domačih klubov, ki so si skušali na takšen način zagotoviti kakšen privilegij na igrišču, za mnoge sporni. Kako evropska in svetovna nogometna zveza zdaj gledata na to?

"Kar se tega tiče, je Uefa za vse znanstvena fantastika. Že od leta 2003, odkar sem bil na mednarodni listi, z domačim klubom nismo imeli stika. Ko smo prišli na prizorišče tekme, nas je sprejel človek, ki je bil večinoma iz domače nogometne zveze in povsem nepovezan s klubom. Večerjo je plačala Uefa, prav tako hotel, saj klubi za te namene dobivajo sredstva od evropske zveze. Vrednost daril je zelo omejena – vse, kar je nad 200 švicarskimi franki, je nesprejemljivo. Bolj gre za nekakšna protokolarna darila, kot so na primer dresi in podobno. Na takšni ravni razmišljati o tem, da bi se sodnik prodal za večerjo ali dres, je zares velika neumnost. Vsaj jaz nikoli nisem bil človek, od katerega bi lahko kdorkoli pričakoval protiuslugo na igrišču v zameno za večerjo ali dres. Če sem malce grob: vtakni si to nekam, nisem naprodaj."

Bili ste eden tistih, ki so sodelovali pri uvedbi tehnologije VAR, in prvi sodnik, ki jo je uporabil na tekmi evropske lige prvakov med Ajaxom in Realom iz Madrida. Kakšno je vaše mnenje o tej tehnologiji? Mnogi menijo, da VAR ubija čar nogometa zaradi pogostih ustavitev in prekinitev igre ter pregleda spornih situacij.

"Gre bolj za pripombe laikov, ki sploh ne vedo, za kaj gre. V nogometu imamo VAR že pet let in treba je vedeti in se zavedati, kaj pomeni ta sistem in kakšne so omejitve. Protokol o uporabi sistema VAR je zelo jasen, z njim pa se lahko posega le v štiri stvari: dosežene gole, izključitve oziroma rdeče kartone, napačno identifikacijo igralcev in kazenske udarce. Le za primer: ne sme se posegati v drugi rumeni karton in posledično izključitev, ker če bi pregledovali vse druge rumene kartone, bi morali tudi vse prve, ker med njimi ni razlik. Pravila so dorečena in jasna, ampak žal le sodnikom, preostali pa večinoma bolj ali manj pljuvajo po nas. Sodnikom je treba pustiti, da odgovorno opravljajo svoje delo."

Se strinjate s tezo, da VAR po eni strani sodnikom pomaga, po drugi pa tudi razgalja sodniške napake?

"Oboje. Vedno sem bil vesel, da sem si lahko pomagal z videoposnetkom in da sem imel možnost popraviti napako. Narediti napako na igrišču je nekaj povsem življenjskega, nedopustno pa je, da takrat, ko imaš na razpolago videoposnetek in lahko po njegovem ogledu popraviš napako, tega ne storiš. Toda govorimo o jasnih napakah, ker če ni kristalno jasno, da je zadeva napačna, se ne popravlja. Če bi to počeli, bi lahko popravljali skoraj vse in bi se v tem izgubili. Na Uefi je lestvica, kdaj pride do posredovanja s tehnologijo VAR in kdaj pride do popravkov, postavljena zelo visoko. To je edino pravilno, saj ne moremo in ne smemo zaradi vsake malenkosti spreminjati svojih odločitev."

Je mogoče kot vrhunski evropski in svetovni sodnik zgolj s tem poslom dobro živeti?

"Vam bom ponazoril s primerom. Mednarodni sodnik sem bil 18 let, jeseni leta 2018 pa sem dobil ponudbo za sojenje v kitajski ligi. A ponudbi nisem niti prisluhnil, saj sem imel velik športni motiv – boj za sojenje v finalu lige prvakov, kar se je leta 2019 tudi uresničilo. Zaradi tega Kitajcev nisem niti vprašal, koliko denarja ponujajo, kasneje pa sem iz medijev izvedel, da je bila ponudba težka 1,2 milijona evrov bruto oziroma 600.000 evrov neto. Leto pozneje so me Kitajci spet želeli pridobiti za sojenje, ponudba je bila še višja, a sem jo po tehtnem razmisleku zavrnil. Lahko bi dobil še več, a se nisem niti pogajal, čeprav bi lahko v osmih mesecih zaslužil več kot v 18 letih na Uefini sodniški listi. Poklical sem tudi predsednika Uefe Aleksandra Čeferina, se z njim sestal in mu povedal tako za ponudbo kot za to, da jo bom zavrnil. Zaradi zavrnjene ponudbe mi ni bilo nikoli žal, za nameček se je kasneje izkazalo, da zaradi koronavirusa iz tega ne bi bilo nič."

Tekma lige prvakov med Bruggejem in Borussio Dortmund novembra lani je zaradi poškodbe kolena pomenila tudi začetek konca vaše sodniške kariere. Kakšen je bil občutek, ko ste morali prvič v sodniški karieri predčasno zapustiti igrišče?

"Grozen. Dal sem vse od sebe, da ne bi odšepal z igrišča in da ne bi kariere končal na takšen način, a se je to žal zgodilo v enajsti minuti. Ta enajsta minuta se je pravzaprav kuhala že štiri leta in pol. Meniskus na levi nogi sem operiral že leta 2008, nato pa mi je leta 2016 počil še meniskus na desni, na derbiju med Olimpijo in Mariborom. Konec aprila 2016 sem sodil na polfinalu evropske lige Villarreal – Liverpool, šest dni kasneje na polfinalu lige prvakov Real Madrid – Manchester City, štiri dni pozneje pa še na odločilnem derbiju Olimpija – Maribor. Meniskus mi je nagajal že spomladi in po teh treh tekmah v zelo kratkem času ni več zdržal. A že tri tedne po operativnem posegu sem bil na testiranju, le štiri dni pozneje sem sodil na Euru, ki sem ga oddelal fantastično in sem bil eden od treh sodnikov, ki smo na njem sodili kar po štiri tekme."

In kdaj so se ponovno pojavile težave, ki so dokončno zapečatile vašo sodniško kariero?

"Takoj po vrnitvi z evropskega prvenstva so se začele peripetije z mojimi koleni. Tam, kjer ni bilo več meniskusa, je začela kost drgniti ob drugo kost, kar je trajalo štiri leta in pol. Moja zadnja tekma v vlogi sodnika je bila Atalanta – Ajax v ligi prvakov, v končnici katere se mi je očitno dokončno odtrgal hrustanec v velikosti 2 x 1 centimeter. A ker sem bil dobro ogret in ker imam visok prag bolečine, sem tekmo odsodil do konca, po njej, ko sem se ohladil, pa sploh nisem mogel več hoditi. Nato sem bil ves teden na terapijah in opravil tudi magnetno resonanco. Po dogovoru z zdravniki sem se na tekmo Brugge – Borussia Dortmund odpravil v veri, da bo vse v redu. Toda že proti koncu ogrevanja pred tekmo sem začutil velike bolečine, dobil sem še eno injekcijo, v upanju, da gre morda le za kakšno mišico v sklepu. Prvih deset minut tekme sem sodil z neverjetnimi bolečinami, nato pa sem se v enajsti minuti pri izidu 0: 0 odločil, da vse to prekinem, in sem vlogo glavnega sodnika prepustil Dragoslavu Periću."

Ker ste na tej tekmi staknili še koronavirus, ste morali na operacijo čakati skoraj en mesec.

"Operiran sem bil 1. decembra lani. V štirih mesecih rehabilitacije sem storil prav vse, kar je bilo v moji moči, a na žalost sem imel že velik edem oziroma oteklino v kosti (kopičenje tekočine v tkivu med celicami, op. av.), kar me še dandanes zelo ovira. Ortoped mi je marca letos dejal, da bo potrebna še ena operacija, med katero bodo izvedli osteotomijo (umetna prekinitev oziroma umetni zlom kosti na izbranem mestu in njena učvrstitev v popravljenem položaju, op. av.). Sklep mi bodo ponastavili za pet stopinj in po devetmesečni rehabilitaciji bom lahko spet tekel in vsaj rekreativno športal."

Sojenje na letošnjem evropskem prvenstvu bi bilo najlepše slovo od mednarodne kariere, ki lahko po pravilih traja le do 45. leta.

"Moj cilj je bil stadion Wembley v Londonu, na katerem so bile zadnje tri tekme na letošnjem Euru z letnico 2020. Nisem posebej razmišljal o sojenju v finalu, kajti finale je venomer cilj. Nisem si namreč želel naprtiti tega imperativa, pritiska in bremena, ker je že vsaka tekma na tako velikem tekmovanju pravzaprav finale. Tudi pomočnikom v svoji sodniški ekipi sem dejal, da je cilj Wembley, a sem ostal brez celotnega Eura, tretjega zaporednega, ki bi bil še eden vrhuncev moje kariere. Toda bolj kot to, da ne grem na Euro, me je prizadelo, da se nisem mogel posloviti z igrišča na pravi način in da mi je poškodba onemogočila dostojno slovo od sojenja. Potreboval sem dva, tri mesece, da sem se sprijaznil s tem, da vsega v življenju pač ne moreš imeti in doseči."

Ko ste v ponedeljek na novinarski konferenci uradno sporočili konec svoje sodniške kariere, ste dejali: 'To je prva mala športna smrt v mojem življenju.' Še isti večer ste postali predsednik Nogometnega kluba Izola, ki igra v tretji ligi. Zakaj ste se odločili prav za Izolo kot svoje prvo novo življenje po sodniški 'upokojitvi'?

"Ker mi je že kot otroku bil odvzet ta del nogometa, sojenje pa je bilo nato le nekakšen izhod v sili. Kot 16-letnemu fantu so mi prepovedali nogomet zaradi zdravja, iz enakega razloga sem moral končati tudi sodniško pot. Kot deček sem začel s sojenjem in kot deček želim začeti tudi na novem področju iz nič. Vedno sem pogledoval v ta drugi, pravi del nogometa, to me je vedno zanimalo. V zadnjih petih letih, ko sem razmišljal, kaj bom počel po koncu sodniške kariere, sem Izolo vedno opazoval, predvsem zmogljivosti, ki jih imata tako klub kot mesto, in upam si trditi, da v prihodnosti tudi najboljše navijače v Sloveniji, skupino Ribari, ki uspešno deluje že 31 let. Verjamem, da bomo skupaj ustvarili zgodbo, ki bo sicer počasna, a sčasoma bo postala uspešna in zelo uspešna. Raje kot govorili bomo delali in garali ter skušali klub v štirih, petih letih pripeljati tja, kjer je nekoč že bil – med štirimi, petimi najboljšimi v državi. Zanima me projekt, ki bo na zdravih temeljih in ki bo dolgotrajen, kajti v športu ni mogoče ničesar doseči čez noč. Želimo delati z mladimi, vzpostaviti nogometno akademijo, kjer bomo ponudili priložnost mladim igralcem in še marsikaj drugega."

Doslej ste na nogomet gledali skozi igralska in sodniška očala. V čem bo razlika odslej, ko boste nanj gledali skozi funkcionarska?

"Morebiti se sliši čudno, a kljub vsem svojim izkušnjam še vedno razmišljam, da nimam pojma o nogometu, zato sem se pripravljen učiti in izpopolnjevati iz dneva v dan. In v trenutku, ko bom le pomislil, da morda vem vse o nogometu, bom sam sebe udaril in si rekel, da nimam pojma in da se moram še marsičesa naučiti. To bo moj moto.

Sebe vidim tudi v drugih vodah. Z uspešnim mednarodnim podjetjem sem dogovorjen za javna nastopanja in predavanja, kar sem tudi že počel. Ljudem lahko predstavim, kako uspešno delovati pod nenormalno visokimi pritiski in kako v trenutku sprejemati pravilne odločitve. Menedžerji se tedne in mesece odločajo, kako bodo sprejeli neko odločitev in nekaj prevzeli, jaz pa sem takšne 'prevzeme' skoraj 30 let kot sodnik opravljal v sekundi ali še manj. Gre še za veliko drugih zadev: kako to sprejemati, kako se tega priučiti, kako se temu približati, kako se pripravljati, kako narediti 'team building', kako povezati ekipo z različnimi značaji posameznikov, kako se psihološko pobrati in dvigniti … To sem pripravljen kasneje početi tudi v Sloveniji v menedžerskih in drugih krogih, za zdaj pa sem za ta posel dogovorjen le v tujini."