Industrijski energetski požeruhi: Med naravo, energijo in prihodnostjo

V iranskem mestu Shiraz temperature pogosto splezajo nad 40 stopinj. A puščavska vročina se praviloma ne občuti v starih hišah peščeno obarvanega starega dela mesta, kjer imajo še vedno lovilce vetra. Ti, v resnici energetsko nepotrošne klime, so videti kot dimniki, a so zgrajeni po stari tehnologiji hlajenja v vroči naravi. Podnebne spremembe, ki jih prinašajo posledice človeškega industrijskega razvoja in izpustov toplogrednih plinov, so vse bolj občutne in vidne. Poleg opustitve fosilnih goriv in prehoda na obnovljive vire energije ter zmanjšanja toplogrednih plinov je glavni cilj okoljskih ukrepov zmanjšanje porabe energije. Daleč največji porabnik energije je v Sloveniji promet. Sledi mu industrija.
V letošnjem poročilu Energetsko intenzivna industrija v Sloveniji: poraba energije, dodana vrednost, delovna mesta, ki so ga pripravili v fundaciji za trajnostni razvoj Umanotera, izpostavljajo energetsko potrošnost prav industrije in znotraj nje štirih energetsko intenzivnih panog. Pišejo, da je leta 2016 "industrija ustvarila 18,7 odstotka BDP, zaposlovala 184.800 oseb in porabila 26,7 odstotka končne rabe energije". Podjetja v štirih energetsko najbolj intenzivnih panogah - v proizvodnji surovega železa, jekla in aluminija, proizvodnji papirja in izdelkov iz papirja, proizvodnji nekovinskih izdelkov; asfalta, cementa, stekla in mineralnih izolacij ter v proizvodnji kemikalij in kemičnih izdelkov - pa so "v letu 2016 ustvarila 2,5 odstotka BDP, zaposlovala 27.500 oseb ter porabila 16,3 odstotka vse porabljene energije v Sloveniji".

​Potrošna lahkotnost aluminija

Raziskovalec dr. Matevž Pušnik dela na Centru energetske učinkovitosti v okviru Inštituta Jožefa Stefana in je sodeloval tudi pri pripravi zadnjega Podnebnega ogledala. Na enega od grafov je izrisal 20 podjetij - večina je iz energetsko intenzivnih panog, ki potrošijo polovico vse energije, ki jo sicer potroši industrija. Pravi, da se spremembe in razvoj na področju energetske učinkovitosti in prehoda v krožno gospodarstvo dogajajo. "A dejstvo je, da bi se bilo treba z industrijo ukvarjati. Glede na to, da imamo majhno število podjetij, ki so zelo energetsko potrošna, obstaja možnost, da bi se v sodelovanju z njimi lahko oblikovala tudi vizija za naprej," spomni, da se o strukturnih spremembah industrije govori že od osemdesetih let dalje. "A resničnega razmisleka in strategije na državni ravni o tem nismo doživeli." Ker Center za energetsko učinkovitost tudi svetuje in izvaja preglede podjetij, iz izkušenj pojasnjuje, da bi bilo napačno misliti, da energetsko najbolj potrošna podjetja ne vlagajo v energetsko učinkovitost. "V energetsko intenzivnih panogah je delež stroška energije v celotnih stroških proizvodnje visok, od deset do 25 odstotkov. Tudi zato so mnoga podjetja morda sprejela celo več ukrepov energetske učinkovitosti kot podjetja v drugih industrijskih panogah, kjer je strošek energije denimo zgolj triodstoten," pravi.
​Če zaradi okoljskih težav in visoke družbene cene proizvodnje celuloze danes v Sloveniji ni več, pa imamo še vedno proizvodnjo primarnega aluminija, ki je po naravi procesov izjemno energetsko potrošna in vključuje tudi dobavo surovin z drugih koncev sveta. "Tu lahko dosežemo zmanjšanje, če se v večji meri uporabi reciklaža aluminija," pravi raziskovalec, da je v Evropi industrija aluminija praviloma večinoma v državah, kjer imajo več geotermalne oziroma poceni električne energije, saj postane tako tudi proizvodnja za okolje manj obremenjujoča, hkrati pa je cenejša.
V tovarni aluminija Talum, ki je v večinski lasti državnega Elesa, pravijo, da proizvodnjo specializirajo, a ostajajo še naprej tudi proizvajalci primarnega aluminija. Dodajajo pa, da postaja pretaljeni aluminij vse bolj pomemben del njihovega dela. "Po skupnem fizičnem obsegu prodaje namreč rastemo izključno na predelavi oziroma reciklaži predelanega aluminija," pojasnjujejo v podjetju iz Kidričevega. "Poraba energije za pretapljanje aluminija predstavlja le pet odstotkov energije, ki jo potrebujemo za proizvodnjo primarnega aluminija v elektroliznih celicah," dodajajo. Po nekaterih projekcijah naj bi bila poraba energije Taluma večja od energije, ki jo ustvarijo hidroelektrarne na spodnji Savi, a v podjetju pravijo, da si za energetsko učinkovitost prizadevajo vseskozi ter so tudi zato v evropskem vrhu panoge. "V proizvodnji uporabljamo električno energijo, komprimirani zrak, toplotno energijo in zemeljski plin," naštevajo, da že zdaj zaradi pomembnosti učinkovitega upravljanja z energijo delujejo skladno z določili standarda ISO 50001, za katerega obljubljajo, da se bodo letos tudi poskušali certificirati. Ta evropski standard zahteva uvedbo certificiranega sistema upravljanja z energijo. Hkrati v Talumu opozarjajo, da je Slovenija ena redkih držav, ki še ni implementirala priporočil Evropske komisije za zaščito aluminijske industrije v Evropi.
"Država ima očitno možnosti, da določenim industrijam ali podjetjem nameni določen denar in spodbude," se Matevž Pušnik naveže tudi na zadnje odločitve slovenske vlade. "Če bi bolj jasno postavili za cilj energetsko učinkovitost, bi bilo to koristno za vse nas in za okolje."

Popravni izpit

V omenjenem poročilu Umanotera opozarja, da je približno 60 podjetij v Sloveniji upravičenih do vračila ali oprostitve plačila dajatev na energente v vrednosti okoli 50 milijonov evrov, pri čemer niso upoštevane znižane trošarine, pri čemer se tem podjetjem ni treba zavezati k nikakršnim ukrepom za povečanje energetske učinkovitosti. Zvezek 9 zadnjega Podnebnega ogledala je posvečen prav področju spodbujanja podjetij za prehod v nizkoogljično družbo. Sodelavci Centra za energetsko učinkovitost so v njem zapisali, da "ukrepi, ki so se izvajali v zadnjih treh letih, ne kažejo zadostnega učinka tovrstnih spodbud, saj niso bila ciljno usmerjena v ukrepe zniževanja emisij, izboljševanja energetske učinkovitosti in večje izrabe obnovljivih virov. Ukrepi niso imeli postavljenih ciljev, ki bi bili povezani z doseganjem podnebnih ciljev, ampak so bili pretežno usmerjeni na področja spodbujanja kompetenc podjetij in razvoja izdelkov, ki ne prispevajo k doseganju podnebnih ciljev. Ukrepi na področju spodbujanja prehoda podjetij v nizkoogljično družbo, ki ga izvaja ministrstvo za gospodarski razvoj in tehnologijo, so bili glede prispevka k doseganju podnebnih ciljev ocenjeni kot neuspešni, posebno zato, ker so bila sredstva pri pripravi instrumentov namensko opredeljena." Tudi Franko Nemac je že leta 2017 opozoril na neprimerne ukrepe države v monografiji Izzivi učinkovite rabe energije - se jih družbe in investicije zavedajo, ki jo je uredila dr. Aleksandra Pisnik z mariborske univerze: "Dosedanji razvoj učinkovite rabe energije in obnovljivih virov energije v Sloveniji je bil stihijski in sektorsko omejeni le na zmanjševanje porabe in proizvodnje energije. Država je podpirala in še vedno nekritično podpira le vgradnjo opreme in materialov za učinkovitejšo rabo in gradnjo proizvodnih naprav na obnovljive vire energije. S tem se sicer dosegajo energetski cilji, vendar se to dogaja na račun zviševanja končne cene energije za porabnike, uvožena oprema pa žal ne kreira delovnih mest v Sloveniji. Za sam tehnološki razvoj s proizvodnjo opreme do zdaj ni bilo ne posluha ne podpore in tako rekoč nikakršnih usmerjenih aktivnosti, kar je treba korenito spremeniti."
Prav o tem govori tudi Matevž Pušnik, ki vseeno vidi priložnost v dokumentih, ki jih mora vlada pripraviti in uskladiti letos: nova nacionalna energetski in podnebni načrt do leta 2030 ter strategija za nizke emisije. "Ti dokumenti so priložnost in kažejo se prvi koraki v pravo smer. Do zdaj se je namreč zdelo, da imamo različna ministrstva, od finančnega in okoljskega ministrstva do gospodarskega in infrastrukturnega, ki branijo vsako svoj položaj in interese, ne upoštevajo pa skupnih možnosti rešitev. Slišimo o rastoči industriji, a ta govorica ne upošteva okoljskih vidikov, hkrati se pozabi na možnosti rešitev z uporabo presežne energije in izrabo odpadne toplote iz industrije v lokalnem okolju," omeni rešitve, ki so jih vpeljali denimo na Ravnah na Koroškem pa tudi v Ljubljani, kjer se toplotna energija iz podjetij uporablja za ogrevanje bazenskih kompleksov in stanovanjskih objektov.

Kaj krepi država?

Raziskovalci se soočajo s še eno težavo. Umanjkanjem podatkov. Ni pravega pregleda in nadzora. "Ker ni konkretnih ciljev za podjetja, ki bi jih zasledovali in o njih zbiralo podatke, tudi ni pregleda. Manjka sistem spremljanja učinkovitosti ukrepov in tega bi bilo nujno treba vzpostaviti, saj bo o tem država tudi morala poročati EU. Hkrati je jasno, da je treba finančne spodbude iz javnih in evropskih sredstev namenjati bolj ciljno," omeni Matevž Pušnik, da je pri tem lahko zgled zadnji razpis Eko sklada, ki je še odprt, a ni namenjen velikim podjetjem. Na naša vprašanja z ministrstva za gospodarstvo do konca redakcije odgovorov nismo prejeli.

Priložnosti in prednosti

V Steklarni Hrastnik so se v sodelovanju s podjetjem GEN-I letos lotili postavitve sončne elektrarne, ki jo bodo povezali z vodikarno. "Sončna elektrarna že deluje, v tej fazi testiramo delovanje posebnega nadzorno-zaščitnega sistema zanjo, ki ga tudi razvijamo v okviru projekta," so v hrastniškem podjetju pojasnili, da sončna elektrarna v tem trenutku še ni povezana z vodikarno, saj je ta še v izgradnji. V tem delu pilotne naprave se bo proizvajal čisti brezogljični energent - vodik. "Predvidoma bo postavljena v dveh mesecih," pravijo, da projekt poteka po načrtih. Prvi cilj projekta ni večanje energetske učinkovitosti, pojasnjujejo, da je ta pri taljenju stekla z zemeljskim plinom podobna, kot bo pri taljenju z vodikom. "Cilj projekta je razvoj nove tehnologije taljenja stekla z vodikom in s tem dekarbonizacija goriva ter posledično zmanjšanje ogljičnega odtisa Steklarne Hrastnik," opisujejo, da pri izgorevanju vodika nastane zgolj čista vodna para. Načrtujejo, da se bo s tem ogljični odtis zmanjšal za 15 odstotkov, porabo energije na tono staljenega stekla pa, pravijo, so v lanskem letu znižali za 10 odstotkov v primerjavi z letom 2017. "Ekonomski prihranki sledijo v drugi fazi. V energetsko intenzivni industriji so prav inovativne tehnološke rešitve tiste, ki bi lahko v prihodnosti pripomogle k doseganju ciljev EU glede znižanja CO2. Vzporedno gradimo tudi na lastni konkurenčni prednosti, saj si lastniki visokokakovostnih blagovnih znamk želijo delati z družbeno odgovornimi podjetji, prav ta podjetja pa so ciljni kupci in partnerji Steklarne Hrastnik," so pojasnili pionirski projekt, ki naslavlja glavni izziv, ki ga kot ključnega prepoznavajo tudi v Centru za energetsko učinkovitost: kako nadomestiti zemeljski plin kot fosilno gorivo, ki se uporablja v industriji.